Na vsak način gre tukaj za nenavaden, zanimiv in vzgojen ukrep. Po eni strani bi se komu zdel pretiran saj včasih kakšna ne preveč primerna beseda pobegne (še posebej če sodnik zelo slabo sodi), a po drugi strani je ta ukrep vsaj v mojih očeh prav kul. Eno izmed načel športa je domnevno tudi to, da je potrebno spoštovati sodnike in nasprotnike ter da je potrebno bit sposoben športno prenesti poraz. Vsesplošno preklinjanje nasprotnikov, sodnikov ali pa celo sorodnikov nekoga (primer Zidane – Materrazi iz SP 2006) ali morda še najhuje žaljenje verskih čustev nasprotnika gotovo ne sodi na igrišča in mora bit sankcionirano. A po drugi strani, izgubiti pred derbijem ključnega igralca, ker mu je po nesrečno zgrešeni priložnosti ušla besedica na F…. bi tudi lahko bilo zelo boleče predvsem pa nenavadno.

Kljub vsemu pa ta ukrep vodstva italijanske elitne lige podpiram in verjamem, da bi ga bilo potrebno uvesti tudi na kakem drugem področju. Istočasno se pa tudi sprašujem koliko igralcev in trenerjev bi bilo vsak vikend kaznovanih v naši elitni ligi, če bi sprejeli takšno pravilo? Najverjetneje ne bomo nikoli vedeli, a sem prepričan, da bi se vsak vikend našel nekdo, ki bi ga sicer pogosto slabo sojenje naših sodnikov tako razburilo, da bi si naslednjo tekmo svoje ekipe ogledal s tribun, med žal malo številčnimi navijači.

1.) Petra Majdič se ne bi nesrečno poškodovala, osvojila bi odličje kakšne še bolj žlahtne barve (ali pa tudi ne). Morda bi ostala celo brez.

2.) Petra Majdič bi po vsej tej neverjetni smoli in po neverjetnih, »nečloveških« naporih končala tekmo na četrtem mestu in bi, po njenih lastnih besedah, »kar umrla.«

3.) Petra Majdič bi se poškodovala kot se je in kot velika večina »normalnih« enostavno odnehala in rekla »Zdravje je na prvem mestu,« ter bi se do konca življenja »smilila sama sebi,« da pač ključnih momentih svoje sicer zelo uspešne kariere ni imela sreče. Še več imela je veliko smolo.

4.) Obe tekmovalki pred Petro Majdič bi tik pred ciljem uvideli, da je to kar je naredila naša šampionka nekaj nenormalnega. Nekaj nadnaravnega. Uvideli bi, da tudi če sta danes prva in druga, bosta v zgodovino vedno zapisani kot tekmovalki, ki sta ostale v senci ene tretje. Kako smo jim že včasih rekli? »Moralne zmagovalke!« Tiste, ki je sicer res da z eno samo potezo (a tisto tako veliko, ki je bila močnejša od 4 zlomljenih reber in še ne vem kakšnih vse zdravstvenih zapletov) dokazala in pokazala, kaj je to Športni duh (športni napisano z veliko zavedajoč se, vztrajam da to v tem primeru ni napaka!). Tisto, ki je dala novo definicijo zasledovanju svojih ciljev in želja. Novo definicijo vztrajnosti. Ko bi tekmovalke pred njo to uvideli bi se v olimpijskem duhu odločile, da bosta pustili moralni zmagovalki zmagat in bi se tik pred ciljem ustavili in jo spustili naprej.

Na srečo se ni zgodil nobeden od teh scenarijev. Tudi zadnji, ki bi sicer pokazal, da je v ljudeh še nepričakovano veliko sočutja in ljubezni, celo več kot tekmovalnosti (kar je na olimpijskih igrah seveda iluzorno pričakovati) ne bi bil tako dober kot ta, ki se je včeraj dejansko zgodil. Že res, da bi scenarij številka štiri prinesel Petri zlato, zdaj pa ima »samo« bron. A kot je sama rekla in tega se očitno še kako zaveda: Je ta bron vreden kot z diamanti posuto zlato!

Postala je razlog, da so se na tisočim v tej mali lepi deželi orosile oči. Postala je športnica, ki je na raznih forumih kot največji uspeh slovenskega športa ogrozila celo uspehe veliko bolj »odmevnih« nogometašev, članov zlate generacije kot tudi te nove. Predvsem pa upam in verjamem, da je postala vzor in motivacija marsikomu od nas mladih v tej deželi, podobno kot celo našemu premijeju.

Petra ISKRENE čestitke tudi z moje strani, želim ti hitro okrevanje, po tem pa malo počitka. Da se boš hitro vrnila k treningom v to ne dvomi. Tudi da boš uspela ne dvomim. S tem kar si naredila si namreč ponovno dokazala, da močna železna volja in zagnanost da rezultate. Verjetno si pa tudi marsikoga, ki je še včeraj verjel, da se trudi na meji svojih sposobnosti opomnila, da lahko da še veliko, veliko, VELIKO več in da mora dati še veliko, veliko, VELIKO več, preden lahko obupa. Pardon, opomnila si nas in nas naučila da ne smemo NIKOLI obupat. Zato ti iskrena hvala.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Prvi je na oder prišel Oliver in ga po mojem okusu tudi dokaj (pre)hitro zapustil. No res je tudi, da bi isti stavek napisal tudi v primeru, če bi nastopal pet ur skupaj, ker pač njegove glasbe ni nikoli dovolj, še posebej v živo. Kljub temu, da je oder zapustil zelo hitro je odpel večino najbolj znanih romantičnih hitov, pač tistih primernih prihajajočemu prazniku in tudi vse svoje »ta hitrejše« pri katerih je pokazal, da je še zmeraj poln energije. To kar je zapel je seveda, kot vedno, zapel vrhunsko.

A Gibonni je dokazal, da ima energije še veliko več (kar je seveda normalno in ni mišljeno kot kritika Oliverja.) Na njegovem večjem nastopu sem bil včeraj prvič. Ne vem če je to zanj vsakodnevnica na vseh koncertih a njegova vložena energija v nastop ter kontakt s publiko je bil včeraj nekaj, kar nisem še nikdar videl, pa sem bil na kar nekaj koncertih. Človek je zapustil oder, večkrat, in dejansko šel od ene tribune do druge (ter tako s časoma obiskal vse tribune) se slikal s svojimi oboževalci, ob tem seveda vse čas prepeval svoje največje hite ob izdatni pomoči publike. V nekem momentu si je celo sezul čevlje in začel hodit po stolih parterja, kar je bilo sicer po svoje smešno a je še kako pasalo v celotni ambient, ki ga je ustvaril.

Pa da ne bo zvenelo kot da je Gibo navdušil predvsem s svojo »telovadbo.« Izkazal se je tudi z izrednim občutkom za glasbo in petje skupaj s publiko in (backvokali), kot zelo dober vokalist, »showmaker« in še bi lahko našteval…. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je več kot očitno tudi odličen pisec skladb (po mojem vedenju je Oliverjevo Cesarico napisal prav on), po tem je prav gotovo na poti, da bo v Oliverjevih letih prav takšna, ali morda še večja legenda.

Na koncu torej lahko rečem, da je bil koncert spet super. Koliko me je sicer Oliver malenkost razočaral (ob koncu, ko ga je Gibonni skupaj s publiko klical na oder, da bi zapela »Vjeruj u ljubav« ga očitno več sploh ni bilo na prizorišču zato jo je Gibonni skupaj z obiskovalci accapella odpel sam), ker ga pač poznam in vem česa je na koncertih zmožen, me je Gibonni navdušil. Ne bo več dolgo, ko bom spet obiskal njegov koncert. Če bo možno, bom pa gotovo kupil vstopnico v spodnjih vrstah tribun, saj bi bilo odlično z njim zapet.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Pred kratkim sem prejel mail z naslovom: “Bible was right.” in v njem sledeče, zelo zanimive slike….

Zemljevid najdišča:

“Grobnica:”

Lobanja:

Najdišče:

Velikan:

Beseda s katero se to lahko opiše je (najmanj)….. Zanimivo.

Pri ustvarjanju bloga je vedno najbolj zanimivo pogledati nazaj. Pogledat npr, kaj se je podilo po moji glavi junija 2008. To potem vzbuja neke spomine in celo občutke. Še bolj zanimivo pa je, ko na svoja razmišljanja v juniju 2008 pogledaš skozi oči, ki jih imaš v februarju 2010.

Verjamem, da bi bilo enako ali pa verjetno še veliko bolje, veliko bolj osebno, če bi te zapise pisal v kakšen osebni dnevnik, ki bi ga skril pod vzglavnikom. Ok če se bom zato kdaj odločil, po tem to skrivališče več kot očitno odpade. A po drugi strani tudi verjamem, da je velika prednost tudi v pisanju javnega, spletnega dnevnika. Tako omogočiš tistim, ki te poznajo da te spoznajo še bolje ali pa tudi tistim, ki te še ne poznajo, da te skozi tvoje zapise spoznajo oziroma vsaj dobijo občutek (ali željo) da te spoznavajo.

Svetovni splet je tako nabit z raznoraznimi bolj ali manj zanimivimi, pomembnimi, zabavnimi, pametnimi…. Informacijami, da ga ni človeka, ki bi lahko absorbiral vse (to bi bilo podobno, kot da bi se želel telefonski imenik na pamet naučit recimo…). Živimo v svetu, kjer bi velika večina raje govorila kot poslušala. Živimo v svetu svobode govora in mišljenja, a kaj ko včasih človek dobi občutek, da te svoje pravice ne more izkoristiti. Včasih je težko kaj razložiti da bi prisluhnili in razumeli celo tistim našim najbližjim, kaj šele širši javnosti.

Strokovnjaki opozarjajo na nevarnosti pretirane izpostavljenosti na spletu. Vsa ta opozorila gotovo niso iz trte zvita, saj živimo tudi v vedno bolj pokvarjenem in nevarnem svetu. Splet postaja v našem vsakdanu vedno pomembnejši, posledično postaja tudi vedno bolj zanimiv za takšne in drugačne nepridiprave. A Kljub temu sem mnenja, da bi moral danes vsak človek pisati svoj blog. S primerno mero samocenzure, da ne bi razkril preveč stvari, ki za nekega neznanca z (ne)poštenimi nagibi ne bi bile preveč primerne, a kljub vsemu izven anonimnosti. Moje osebno prepričanje je namreč, da kdor ni sposoben stat za svojimi besedami naj raje ne govori (v tem primeru piše).

Tri leta so mimo in ponavadi se ob rojstnih dneh vošči v šali ali zares – »Vsaj še enkrat toliko.« Blog moj, obljubljam ti da bom ti ostal zvest in da bom tukaj napisal vse karkoli mi bo v danih razmerah prišlo na misel in se mi bo zdelo primerno za objavo. Pa naj bo to blazno resna in globoka tema, ali pa samo zafrkancija.

Tistim, ki me berete več kot enkrat vsaka čast! In pa hvala seveda. Zelo me veseli, če ste ob prebiranju teh strani našli kaj zase, če pa niste, pa tudi prav, saj vse kar tukaj počnem, počnem v prvi vrsti zase.

Vsaka ženska je nemočna dokler se ji ne posuši lak na nohtih.
- Burt Reynolds

Ženiti je treba le lepe ženske. Drugače ni nobene možnosti, da se jih znebimo.
- Rod Stewart

Moji ženi je vseeno kar počnem brez nje, vse dokler se pri tem ne zabavam.
- Jerry Seinfeld

Nebi reko, da so vse ženske iste, še hujše so.
- Franci iz Dupleka (pri Mariboru)

Kdor v zakonu ne znori, ta res ni normalen.
- Princ Charles

Tisti, ki o ženskah vedno dobro govorijo, jih ne poznajo dovolj.
Tisti, ki o ženskah vedno govorijo samo slabo jih pa sploh ne poznajo.
- G. Pigault Lebrun

Boljše je biti dobro obešen kot slabo poročen.
- Shakespeare

Žena ti reče “Idi k vragu!”. Ti greš, in ona te tudi tam pričaka.
- Dante Alighieri

Lepe ženske so ustvarjene za moške brez domišljije,
pametne so za tiste, ki nimajo sreče!
- Casanova

Dobro odpri oči, kadar se poročaš, potem jih zapri.
- Shakespeare

Ni pomembno kar ženske govorijo, pomembno je kar zamolčijo.
- Shakespeare

Moški je lahko srečen z katerokoli žensko, dokler je ne vzljubi.
- Petrarca

Nisem opazil, da se mi žena utaplja. Kričala je kot običajno.
- Bojan

Ženske imajo PROBLEM za vsako rešitev!
- Stephen W. Hawking

Povejte mi vzrok: vem, da se za njim skriva ženska.
- Beaumont

V tem podjetju sem pred kakima dvema oziroma tremi leti poleti prodajal knjige. Zaslužil sem si nekje okoli 50 € če se ne motim (drobiž torej). Seveda ni potrebno posebej poudarit, da sem prodal za kar veliko večjo vrednost knjig. Pa vseeno sem na denar čakal več tednov, lahko bi rekel skoraj mesecev. Pa še zato, da sem ga na koncu prejel sem moral klicati na podjetje, hodit tja in na koncu sem moral celo »ponoret.«

Ob enem izmed zadnjih obiskov sem imel to srečo da sem spoznal nekoga pomembnejšega v podjetju. Kot rečeno se mi je »ftrgal film,« sem povzdignil glas in morda tudi uporabil kakšno besedo, ki je sicer ne bi. Tisti, ki me poznajo vedo, da se to pri meni zgodi redko. Gospod mi je zagotovil, da denar bo. In na koncu dejansko je bil, bilo ga je sicer nekoliko manj kot je bilo obljubljeno, seveda je bilo potrebno še nekaj dni počakati je pa le bilo. Da bi se bunil zaradi razlike enostavno nisem imel ne volje in ne energije.

To me je izučilo, da v življenju ne kupim knjige pri Prešernovi družbi in da več v življenju ne delam pri njih. Ob tem neprijetnem spominu, ki se je povrnil danes ob gledanju 24 ur, pa delo v tem podjetju odsvetujem tudi vsem ostalim študentom.

P.S. Morda pa bomo to kupili zato, ker se glede na trenutne visoke temperature bojimo vročinskega vala poleti, pa nas mislijo odgovorni presenetit z brezplačnim tuširanjem po velikih mestih. Vseeno mislim, da bi bilo bolje, da se ta denar raje razdeli med socialno šibke družine in se vsaj njihovim otrokom omogoči nekaj dni morja, a ne?

P.S. 2: Se vidimo na ulicah? Na protestih seveda, da bomo lahko novo pridobitev vsaj enkrat uporabili?

P.S. 3: Bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno….

So morda moji najboljši dnevi označeni z letnico 2009? Težko reči, tudi to leto je imelo svoje vzpone in padce, pluse in minuse, trenutke, ki bi si jih rad zapomnil za zmeraj in bi se s časovnim strojem takoj vrnil tja, če bi le bilo možno, kot tudi dni in trenutke, za katere si želim, da se ne bi nikoli zgodili. Dejstvo pa je, da bo leto 2009 zame vedno nekaj posebnega. Še bolj kot pribito drži, da se ne bo nikoli več vrnilo.

Naši fantje so se ponovno uvrstili na mundial, ki bo naslednje leto v JAR-u, Maribor je nogometni naslov vrnil ponovno v mesto pod Pohorjem in prikazal nepozabno predstavo in zmago v Zurichu. Vsaj zame bodo to najpomembnejši »javni odmevni dogodki« tega leta.

A leto 2009 bo vedno nekaj posebnega zaradi moje Erasmus izkušnje, ki je seboj prinesla toliko lepega in nepozabnega ter seveda posebnega. Najprej novo okolje, pregovorno »nevarna« (vsaj v očeh nevednih) Bolgarija, ki se je sicer res da pokazala drugačna kot naša deželica na sončni strani Alp, a še zdaleč ne nujno slabša. Iz tega sem se predvsem naučil, da moram v življenju zelo pazit na predsodke, ki jih bi lahko imel o kakšni stvari ali še huje osebi, čeprav sem že prej bil človek odprt za skoraj vse in vsakogar in sem o vsaki stvari želel izoblikovati mnenje na podlagi svojih izkušenj, ali pa o tem mnenju raje nisem govoril naprej.

Druga stvar je bil »life stayl.« Tako več ne bom živel nikoli. To vem zagotovo. Za relativno mali denar sem si lahko privoščil skoraj da vse kar mi je srce poželelo, kar pa je še bolj pomembno, cele 4 mesece sem preživel povsem brezskrbno obkrožen z mojimi novimi prijatelji iz praktično cele Evrope. Erasmus je pač nekaj najboljšega kar se lahko zgodi študentu, osebno pa verjamem, da je lahko še toliko boljši če je nekje ob morju, kjer ne rabiš gledat na vsak cent. Tako ne bom pozabil naših mnogih čudovitih potovanj, premnogih zabav, šopingov, večerji in kosil v različnih restavracijah…. Predvsem pa ne bom pozabil našega druženja, pa karkoli smo že počeli!

Pravijo, da so prijatelji (poleg verjetno zdravja seveda) naše največje bogastvo. Osebno bi v to verjel in novi prijatelji (eni boljši, drugi slabši, a še vseeno prijatelji) so nekaj s čimer me je leto 2009 gotovo bogato posipalo. Spoznal sem nekaj čudovitih ljudi iz Turčije, Madžarske, Španije…. ter seveda Bolgarije, ki so sicer daleč, a zdaj vem, da imam tam nekje nekoga, ki mi bo vedno polepšal dan ko ga bom videl in mi v končni fazi v tej deželi tudi nudil pomoč ko bom tam. Neprecenljiv občutek.

Ali je torej bilo leto 2009 tisto leto, za katerega bom nekoč rekel Those were the best days of my life? Bilo je presneto lepo in dobro leto. Leto katerega bo zelo težko kar tako pozabiti. Če pa je bilo in bo to najboljše leto kar ga bom kadarkoli imel pa je še kljub vsemu odvisno v prvi vrsti in predvsem od mene. Res je, rabimo srečo in še bolj zdravje ter tudi malo denarja, da lahko uživamo v življenju, a še veliko več je odvisno od nas samih!

Vsem, ki berte ta blog redno ali pa ste sem zašli čisto naključno želim v letu 2010 veliko optimizma, osebnega zadovoljstva, dobre volje, spoštovanja samega sebe in drugih, ter hvaležnost za vse dobro kar se vam zgodi. Želim vam, da ne bi pozabili na moč majhnih radosti in hvaležnost za le te, a po drugi strani to ne pomeni, da ne smete ciljati visoko. A ko boste in se vam bo morda ponesrečilo, nikar ne obupajte in se ne smilite sami sebi. Naj vas to motivira, da boste naslednjič še močnejši in še bolj pripravljeni na »spopad,« ki ga boste s pravim pristopom slej kot prej dobili, če le ne izgubite občutka za realnost. Zato ostanite realni, a se tu pa tam ne bojte sanjati. Zavedajte se meja, a istočasno ciljajte na to, da jih boste premaknili, saj je tega s pravilnim razmišljanjem, pristopom in pomočjo ljudi, ki jih imamo radi sposoben vsak. A pri tem ne pozabite iti korak za korakom.

Naj vam bo leto 2010 naklonjeno, hodite po svetu odprtih oči, ušes in srca. Ne pozabite pa tudi na odprte roke, saj verjetno poznate vsi tisti občutek, ko lahko nekomu z nesebično pomočjo polepšamo dan. Za dobra dela ne zahtevajte plačila, saj se boste verjetno vsi strinjali, da bomo to kar sejemo slej kot prej tudi želi! Bodite ponosni, a ne bodite preponosni! Naj vam ne bo težko prvim reči oprosti, žal mi je….

Naj vas sreča spremlja!

Veliko ljudi na katerih mnenje dejansko nekaj dam mi je že kdaj reklo, da sem včasih (malo?) naiven. To so seveda tisti, ki me istočasno najbolje poznajo od vseh, zato jim je pač treba verjet, tako kot jim verjamem, ko poudarjajo moje pozitivne lastnosti. V bistvu svoje naivnosti nisem nikoli zanikal, še več vedno sem se je zavedal in jo priznaval. A v zadnjih, recimo 14 dneh do 3 tednih sem se zavedel, da je le ta veliko globlja kot sem si kdaj mislil, oziroma da danes ljudje veliko več lažejo, prirejajo resnico, zavajajo, obljubljajo brez osnove ali kakorkoli pač temu rečemo. Takšnim scenam sem bil v zadnjem obdobju priča med prijatelji, z nasprotnim spolom kot tudi na »uradnem« ali službenem področju. Naključje je pač želelo, da se mi je vse to zgodilo v zadnjem kratkem času, zato sem o tem začel veliko razmišljat in kot »uraden« zaključek tega razmišljanja bo zdaj nastal ta blog. Situacije bom malo opisal, dogodke bom sicer spremenil, prav tako tudi morda katera imena (čeprav po eni strani ne bi bilo slabo, da bi jih kar navedel, a ko bo zato priložnost, če bo in če bom zato čutil potrebo, bom se z dotičnimi osebami že pogovoril v živo, bi bilo edino fer od mene ker vse ostalo bi se imenovalo »obiranje« ali »šimfanje« po domače, česar pa ne počnem rad (ne bom pa zanikal da kdaj tudi mene zanese).

Katera laž je hujša, če jo dobiš od osebe, ki jo poznaš že 15-20 ali še več let, ali pa od osebe, ki jo morda vidiš celo prvič v življenju? Laž je sicer laž, a mene veliko bolj boli ta prva. Katera laž je hujša, »velika »laž ali »mala« laž? Za mene ta dva pojma ne obstajata. Laž je laž. Velika zna bolj bolet, mala pa zna imet hujše posledice, saj v tebi za zmeraj vzbudi dvom v osebo, kateri si prej (slepo?) zaupal.

Recimo da se z nekim znancem, lahko bi rekli celo dobrim prijateljem dogovarjaš da greš zvečer z »ekipo« v kino. Kolega vam sporoči, da ga danes ne bo, saj se počuti slabo in bo ostal raje doma. Ekipa se čez čas odloči, da gremo namesto v kino na večerjo v nam priljubljeno restavracijo. Ko prispemo tja smo vsi kar malo šokirani, ko na eni izmed prvih miz vidimo našega sicer dobrega prijatelja »Janeza.« Saj ne veš kaj te bolj boli, dejstvo da maš kolega, ki nima toliko jajc, da bi rekel danes ne grem z vami v kino, ker grem z »Micko« na večerjo, ali dejstvo, da se ti je oseba tako brez da bi trenila z očesom, morda celo v »pismeni« obliki zlagala. Ne samo tebi, ampak celo celi družbi? Definitivno mala, »nepomembna« laž, ki pa za zmeraj spremeni tvoj pogled na tako osebo, no vsaj moj….

V med spolnih odnosih smo danes priča toliko igricam, lažem, zavajanjem in ne vem čemu še vse da je to nemogoče naštet se mi dozdeva. Neko splošno prepričanje je, da v tem »zmagujemo« tisti, ki smo nekoliko bolj podobni Adamu a zanimivo dejstvo je, da je v bistvu Eva začetnica teh oziroma podobnih igric ne? No namen tega vpisa definitivno ni ugotovit, kateri spol to dela bolj pogosto, niti ne začet bitke med spoloma. Ker na tem področju nisem odkril tople vode v zadnjem času, bolje da grem kar naprej…

Novost v mojem življenju v zadnjih recimo 5 mesecih je, da sem iskalec zaposlitve. Uspelo mi je prit že na kar nekaj razgovorov, kar vsi bolj izkušeni iskalci opisujejo kot svojevrsten uspeh. Vsi ti razgovori imajo eno skupno lastnost – ponavadi bolj ali manj veliko razočaranje. Pa ne toliko zato, ker sem bil do zdaj še vedno neuspešen, saj se zavedam, da ne živimo v časih ko dobiš službo z levo roko. Majo pa čisto vsi trije razgovori eno skupno lastnost: Na koncu razgovora neko obljubo, v katero pa jaz seveda morebitnega delodajalca ne bi mogel prisiliti, tudi če bi ga želel. Najbolj pogosta je tista, ki jo dajo čisto sami od sebe: »da te bodo v nekem doglednem času obvestili o svoji odločitvi.« Mine tistih 14 dni od njih ne duha ne sluha. Mine par mesecev in situacija se ne spremeni. Morem priznat, da vsaj po prvi taki izkušnji, sem bil zelo razočaran, pri drugi pa je bila koža že bolj debela, se mi pa še vedno ne zdi lepo, ampak življenje pač ni vedno lepo ne?

Me pa je v zadnjih tednih »razburilo« nekaj drugega. Bil sem na razgovoru, gospod s katerim sem govoril je bil (navidezno seveda), zelo navdušen nad možnostjo sodelovanja. To me je zelo presenetilo, zato sem ga prosil, če lahko zadevo do naslednjega dne premislim in mu v dopoldanskih urah javim. Strinjal se je in vzel še nekatere moje druge podatke. Po premisleku sem se seveda kar hitro odločil, da je to priložnost potrebno zagrabit. Kličem prvič, drugič, tretjič četrtič…. Ni odgovora. Čeprav se mi možnost ne zdi idealna, se na koncu odločim, da bom pač poslal SMS. Pošljem seveda ne prejmem odgovora. Si mislim »OK, način kako sem sporočil res ni bil najboljši, bom jutri spet poskušal poklicati. Kaj se je zgodilo lahko uganete ne?

In tukaj smo pa pri lažeh, ali kakorkoli jih bomo pač imenovali katerih pa res ne razumem? Te se najbolj pogosto pojavljajo ravno na opisanem področju kot tudi z nasprotnim spolom se mi zdi. Kdo te je silil, da rečeš, da me boš poklical/a za (vstavi poljubno), to celo večkrat sam/a ponoviš, pol pa od tebe nič? Ne skrbi, zaradi tega ne jočem doma v kotu, ker je takih kot si ti na svetu še milijon, ampak ti pa izgubiš kar velik del mojega spoštovanja. Kako pa je s spoštovanjem, da si ga gradimo morda leta, zapravimo pa ga lahko z enim samim dejanjem pa vemo ne?

Ali še huje: Kdo te je silil, da nekaj obljubiš v imenu podjetja, pa tega ne izpolniš? S tem ne samo da si o tebi mislim, da si človek, ki nima »jajc,« da bi znal jasno in glasno povedat svoje mnenje, slabo sliko vržeš tudi na celotno podjetje.

In ko v kratkem času doživiš takšna razočaranja na praktično vseh možnih področjih se pač malo zamisliš. Spravi te lahko celo tako daleč, da se vprašaš, »ali bi moral ravnati podobno?« Moj odgovor samemu sebi je bil: »NE!« Zavedanje, da lahko mirno spiš je danes neprecenljivo se mi zdi. Poleg tega te takšne izkušnje znajo naučit, da moraš pri zaupanju bit zelo pazljiv, po drugi strani pa znaš bolj ceniti tistih par odkritih ljudi, ki jih imaš v svojem življenju.

Res pa je, da so me opisani dogodki, oziroma bolje rečeno področja, pripravili do tega, da sem si danes v knjižnici sposodil knjigo z naslovom »Resnica ali laž? Kako prepoznati laž in se zaščititi pred prevaro?« Naslov je definitivno zanimiv, če bo tudi sama knjiga, bom o njej gotovo napisal besedo ali dve tudi na blog.

Pa čim več resnice sadite v svoja vsakodnevna življenja. Sam si želim, da bi se širila hitreje kot zloglasna gripa….. A bojim se, da če pričakujem da se bo to zgodilo, da bom spet samo NAIVEN…. Očitno imajo prav, da ne moremo iz svoje kože.