Kaj mislite, koliko let bi rabili, da bi spili toliko flaš, kot jih lahko Pivovarna Laško napolni v eni uri (v najboljšem primeru seveda). Morda ne boste verjeli, a rabili (bi bolj ali manj) točno 16,43 let! V eni uri lahko namreč napolnijo cca. 60.000 steklenic.

Drugače je bil izlet zanimiv in poučen. Med drugim smo obiskali po Laškem še podjetje Kozmetika Afrodita, kjer mi je bilo tudi po svoje zanimivo, čeprav je bilo ženskam verjetno še veliko bolj. Za konec, pred večerjo in seveda pivom, pa smo obiskali še hotel Term Rogaška.

Hvala vsem, ki so to omogočili, še posebaj seveda omenjenim podjetjem!

Na vsak način zelo zanimiv in poučen študijski dan. Upam in želim si, da bo takih še več, saj samo od neke teorije študentje ne moremo (in ne želimo!) »živeti.« V nadaljevanju pa še nekaj slik iz te strokovne ekskurzije.

Pod budnim očesom Zlatoroga….

Se najprej zberejo vse sestavine za pivo:

Po tem se začne proces kuhanja in vsega kar spada zraven:

Temu sledi polnjenje:

Po tem pa nastanejo končni proizvodi, ki se seveda lepo shranijo:

Ter se na koncu s takšnimi in drugačnimi avtomobili odpeljejo naprej, dokler ne končajo pri končnem porabniku:

Samo bedak se zanaša na srečo. Vsak je sam svoje sreče kovač! Sreča se slej kot prej obrne. In še mnogo je misli o sreči katere sem slišal, ali pa sem si jih celo sam izmislil. Sreča. Ne bom se spraševal kaj to je, ali kdaj je človek srečen. To je namreč zelo relativno. Spraševal se bom, koliko sreča (ali njeno nasprotje-smola) vpliva na naš vsakdan in naše rezultate ter posledično zadovoljstvo.

Ta misel oziroma razmišljanje o tem me je v bistvu ponovno »napadlo« danes. Prvič sem o tem začel resneje razmišljati ob oziroma po ogledu filma Match point. Ogled na vsak način priporočam. No tam je bilo govora o tem, kako v nekem določenem momentu teniška žogica zadene vrh mreže in se odbije v zrak. Postavi se vprašanja na katero stran bo padla? Od tega je lahko odvisen rezultat celotnega dvoboja. Ali kot pokaže konec filma, od tega je lahko odvisno naše celotno življenje. Pa dovolj o filmu, kot že rečeno, oglejte si ga! Če Vas delček opisa filma in njegove tematike ni prepričal naj omenim še to, da v njem igra Scarlett Johansson.

Kaj pa se je zgodilo danes? Ja izpit sem pisal. Izpit za katerega sem se odkrito povedano učil zelo malo (kot tudi za večino drugih, pa ne da bi se hvalil s tem) Profesor začne narekovat vprašanja, moja vprašanja mi kar ugajajo, da ne rečem celo zelo ugajajo, medtem ko o vprašanjih druge skupine nimam pojma. Žogica se je torej definitivno obrnila na mojo stran (enkrat za spremembo). Tako lahko rečem, upam sicer da ne govorim prehitro, da sem oziroma da bom naredil izpit samo zato, ker sem imel srečo! Sreča je tako torej odigrala ključen moment v mojem življenju. No ne v življenju kot celoti, ampak v študijskem življenju, ali vsaj v delu le tega.

Kaj pa če pogledamo na življenje kot celoto? Ali ima sreča tako velik vpliv tudi na ostale mnogo bolj pomembne aspekte? Kakšno vlogo odigra sreča pri iskanju in pridobitvi dobre službe? Res je, da lahko s primerno izobrazbo in znanjem veliko doprinesemo tudi sami, ampak kaj nam to vse pomaga, če nimamo tistega kančka sreče? Kaj pa pri iskanju našega življenjskega sopotnika? Kaj če nam zmanjka tista malenkost sreče, pa naše “sorodne duše,” katera sicer obstaja nikoli ne spoznamo, čeprav je le streljaj oddaljena od nas? In ostale podobne in ključne situacije, ki pa so lahko še kako odvisne od sreče…

Čeprav nekako ne verjamem oziroma ne želim verjeti v neko srečo oziroma neka naključja, oziroma raje verjamem, da je vsak svoje sreče kovač, a ko začnem o tem razmišljati in ko se spomnim na svoje (predvsem študentske) dosedanje izkušnje, dobim nek čuden občutek, da sem veliko bolj odvisen od neke sreče oziroma srečnih naključji kot bi si sam želel….

Jutri pa nov izpit. Že tretjič. Upam da me bo tokrat sreča spremljala, čeprav sem poskušal tveganje smole z relativno pridnim učenjem čimbolj minimizirat. Če pa bodo vprašanja tiste druge skupine spet toliko lažja/težja kot moja, pa se bom verjetno spet začel spraševati…

Pa še “reklama” za omenjen film:

11. februarja je potrebno oddati prvo od mnogih prijav (in obrazcev) za izmenjavo študentov preko programa Socrates-Erasmus za študijsko leto 2008/2009. Izmenjava je bila vedno moj cilj in želja, vedno sem verjel, da bom nekoč nekam šel in res bom!

Tukaj se pa pojavi prvi »problem.« Kam iti, da bo zanimivo, poučno, da se bom uspešno »asimiliral« v novo okolje, da bom s tem pridobil nekaj za napisati v moj CV?

Planiram da bi dejansko moral kreniti v tujino čez približno leto dni. Torej za letni semester naslednjega študijskega leta. Zato ker se gre za letni semester je seveda moja velika želja, da bi ta kraj bil na morju. Saj vem, da to ni dopust ampak vseeno. Moremo bit na toplem ne?

Če mi je glavni kriterij morje po tem je na prvem mestu gotovo Portugalski Porto. Poglejte to lepoto!

Vendar je za Porto veliko povpraševanje in posledično mala verjetnost, da bom izbran prav jaz. Drugi kriterij, ki je gotovo pomemben je, da je kraj čimbolj poceni oziroma čim manj drag. Če ta dva kriterija povežemo je absolutni zmagovalec Varna v Bolgariji. S štipendijo, katero baje prejmemo smo tam baje že skoraj »bogati. Tut sam kraj ne zgleda slabo:

Tukaj se mi pa postavi vprašanje koliko bi z izmenjavo v tem kraju dejansko pridobil (razen tega, da bi bilo na morju in da bi bili nizki stroški)? Koliko bo pridobil moj CV s tem, če bom lahko noter napisal, da sem en semester preštudiral na fakulteti v Varni?

Oba omenjena kraja imata predavanja v angleškem jeziku in baje kvalitetne fakultete.

Če me ne bi omejevala »redkost dobrin« bi gotovo bilo bolje, da bi se odpravil študirat v kak Glasgow, Paris, Wien ali kaj takšnega. Ampak to mi pa tudi ni »keč,« da pridem tja, dam celo štipendijo za sobo, po tem pa hodim samo na faks pa nazaj domov, ker si drugega pač ne morem privoščit. Sicer so tukaj po tem še kraji kot so Praga, Bratislava, Budimpešta, kraji ki so (menda) malo cenejši od zgoraj omenjenih, ampak tja me pa ne vleče tako zelo.

Izmenjava je sigurno kul! Na izmenjavo bom sigurno šel. Vprašanje je samo kam? Nisem si mislil, da bo iskanje možnega odgovora tako zakomplicirano…

Če ima kdo kakšne izkušnje iz omenjenih krajev, ali kakršnekoli druge izkušnje z izmenjavo študentov se priporočam za vsak nasvet.

DUNAJ

Tako kot se je meni. Ja faks, kaj pa druga? Maš dve opciji. Vendar jaz sem, tako požrešen kot sem , se odločil, da se bom kr obeh okoristil. Torej prva je, da se sekiraš, skoraj obupša, skoraj vržeš puško v koruzo, ali še huje, začneš razmišljat, da bi se s to puško prikrajšal vseh muk (in tudi lepih trenutkov), ki te še čakajo v življenju. Druga opcija pa je:

Daš zvočnike na ful in zapojš na glas! Poleg tega poješ velikkkk kos svojega najljubšega peciva! Če še vedno ne pomaga greš še malo spat! Se zbudiš, zapoješ še parkrat, mogoče ti je ostal tudi še kak kos peciva. Po tem pa se glava že malo ohladi, spet začneš počasi trezno razmišljat in se spomniš (ali pa si jo morda celo sam izmisliš ) naslednje misli:

Poraz!Nekaj najlepšega kar se nam lahko zgodi,saj dobimo priložnost da se vrnemo 3x bolj zmagoviti kot bi drugače bili!

Po tem pa si še rečeš, da si izgubil boj, bitke pa gotovo ne boš! Narediš nov plan in greš v “boj!” V mojem primeru je ta boj učenje…

Ali če drugače vprašam. Lahko ostanemo med prazniki lačni?

Danes, ko je bila nakupovalna mrzlica v Europarku v Mariboru na zelo visokem nivoju (če ne celo na vrhuncu), sem v tamkajšnjem sicer zelo priljubljenem Al Capone-ju (pizzeriji in špageteriji Al Capone) doživel neprijetno razočaranje, o katerem sem se odločil da bom napisal tudi na svojem blogu in jim s tem naredil malo negativne reklame, saj mislim, da je to vredno vsake kritike.

Torej gremo k stvari. Kot že rečeno je bila danes v Europarku pač “Božična” gužva, prav tako seveda tudi v moji sicer zelo priljubljeni pizzeriji Al Capone. Pridem tja s kolegico, komaj najdeva mizo (ravno je nekdo zapustil restavracijo), sam se odpravim do toalet, ko se vrnem do mize pa za mizo sedi nekdo drug. Ne daleč vstran stoji moja kolegica in mi pojasni, da so ji v Al Caponeju povedali, da bo na študentski bon možno spet jesti šele po praznikih. Sedaj me pa zanima:

Kje na bonu ali kje drugje je bilo to napisano? Dvomim, da so v Al Caponeju o tem obvestili študente, vsaj mene niso.

Ali bi jim bil res tako zelo velik problem speči pico in jo dati na študentski bon, tako kot to počnejo vse ostale dneve v letu ko pač v Europarku ni take gužve in toliko bolj bogatih gostov od nas “študentekov?” Vsaj z vidika lojalnosti odjemalcu bi to bilo nekaj čisto vsakdanjega! Če pa hočeš imeti v sodobnem tržnem sistemu lojalnega odjemalca, pa je pogoj poleg dobre ponudbe tudi lojalnost odjemalcu! Že Jezus je rekel da kar pričakuješ od drugih, da moraš tudi njim dati!

Ali ni od omenjene restavracije nepošteno, da če lahko praktično celo leto živijo predvsem na račun študentov, da potem na le te pozabijo, ker pač dobijo od drugih gostov denar takoj, pri študentih pa pač morajo malo počakati?

In nazadnje, ali ni to kršenje mojih oziroma odjemalčevih pravic? Me zanima kaj bi na to rekli pri ŠOUM-u.

Pa da zaključim. Razen tega vpisa, s katerim pač želim z mojo slabo izkušnjo seznanit čim več ljudi, ne mislim glede tega narediti več čisto nič, ker se mi enostavno ne da, oz vem da ne bi s tem nič pridobil. Dejstvo pa je, da čeprav imajo v Al Caponeju zelo dobre pice, na bone verjetno celo najboljše, pa se jim zna zgoditi da so danes za zmeraj zgubili vsaj eno stranko. (torej mene) So namreč pice dosegljive tudi za veliko cenejše bone, toliko boljša pa pica v Caponeju spet ni, da bi moral nekomu za njo plačevati več, če me pa lahko ta nekdo v trenutku ko ima veliko povpraševanje kar tako “skensla.”

Vse študente, ki boste to prebrali in jeste v omenjeni piceriji pozivam, da naj o tej moji izkušnji obvestijo čim več znancev!!

Študentje se v zadnjem obdobju odločno borimo za naše pravice! Pravica do študentskega dela, pravica do subvencionirane prehrane (po domače “pravica do študentskih bonov”) pravica do brezplačnega študija, pravica do štipendij….

Za enkrat nam je še uspelo ohraniti študij brez šolnin, ampak postavlja se vprašanje ali lahko sploh govorimo o brezplačnem študiju? Vsak dan znova ko opazujem dogajanje v naši lepi deželici dobivam občutek, da bodo tisti ki pač imajo zaradi kakršnegakoli pač vzroka manj denarja imeli vedno manj možnosti da bi svojo situacijo s svojim trudom preko izobrazbe in študija izboljšali. Zakaj?

Študij je danes vse prej kot “brezplačen!” Literatura za študij je zelo draga (učbenika pod 5 bivših jurijev dejansko ni), da ne omenjamo še tega kako drag je študij za študente ki niso iz univerzitetnega mesta in morajo torej plačati stanovanje, prevoz, prehrano…. Zato ker je štipendij vedno manj, so posledično ti študentje za to da lahko sploh študirajo prisiljeni vedno več časa namenjat raznim študentskim delom, sicer res da s tem pridobijo določene praktične izkušnje, a lahko zato manj časa namenijo samemu študiju. Pa še glede teh praktičnih izkušenj bi se dalo zelo razpravljati, saj je znano, da se vsa dobra dela dobijo po t.i vezah, medtem ko se na študentskih servisih ponuja samo razna fizična dela, pa strežbe in podobno.

Če bi vsemu temu dodali še šolnine, je po mojem mnenju edina logična posledica, da bi študij postal dosegljiv samo tistim, kateri imajo “nekaj pod palcem.”

Po drugi strani, pa sedaj, ko imamo “brezplačen študij” mnogi ravno to izkoriščajo. Vpisujejo se na faks zato, da imajo status in s tem mnoge ugodnosti, samih študijskih obveznosti pa zaradi takšnih (neupravičenih) in drugačnih (nekateri tudi upravičenih) vzrokov ne izpolnjujejo. Zato je moja ideja, oziroma moj vzorec kako bi jaz te stvari uredil (če bi seveda imel to moč) sledeča:

Šolnine bi uvedel pod določenimi vnaprej znanimi pogoji!

Šolnine bi se plačevale za nazaj. V praksi bi to izgledalo takole. Če nek študent zaradi neupravičenih vzrokov ne bi izpolnjeval nekih minimalnih pogojev, bi moral za preteklo študijsko leto plačati šolnino. Ta šolnina bi pa šla v poseben sklad, kjer bi se denar zbiral za tiste, ki so svoje dolžnosti vestno opravljali oziroma za tiste, ki si zaradi situacije v družini študija sicer ne bi mogli privoščiti. V enem stavku bi torej lahko rekli, da bi se denar zbran iz šolnine prenesel od “neresnih” študentov k tistim, ki bi jim štipendija olajšala in omogočala boljši študij. Problem bi sicer lahko nastopil pri vprašanju, kdo je lahko razsodnik zakaj nek študent ni naredil določenih obveznosti (ali je bilo to (ne)upravičeno ali ne?), a vsaj tiste ki se na faks vpišejo samo zato da imajo status, bi se s tem gotovo lahko “kaznovalo” oziroma bi se jim odvzelo pravico do “brezplačnega študija” kot ga poznamo danes.

Če bi se tako izbran denar uporabljal v zgoraj opisane namene bi “šolnine” (napisano v navednicah, ker ne vem če lahko to imenujemo sploh šolnine) gotovo prinesle po mojem mnenju (samo) pozitivne posledice.

Klasična oblika šolnin pa bi po mojem mnenju kaj kmalu povzročila to, da si bodo študij, boljšo izobrazbo, boljše in bolje plačane službe lahko privoščili samo še tisti, ki že itak imajo veliko pod palcem.