Ne morš verjamet! Leto je okrog. Leto odkar sem si tudi jaz odprl svoj blog. Začelo se je vse skupaj v bistvu zato, ker je to naredil en moj prijatelj (in stik na MSN-ju) in je link do svojega bloga (tam) objavil. Zadevo sem prečekiral in se kar hitro odločil, da to tudi jaz želim! Zakaj? Pač zato, ker sem od nekdaj rad razmišljal o stvareh, ker sem od nekdaj rad svoje misli, stališča in prepričanja predstavljal (ožji) javnosti, ker sem od nekdaj rad debatiral o “škatljivih” temah. V blogu sem pač videl priložnost, da to omenjeno počnem na nek modernejši, bolj “in” način ter predvsem, da s svojimi mislimi začnem seznanjati tudi širšo javnost.

In tako se je začelo. Navdih za svoj prvi vpis sem našel v kinu, navdih za svoj zadnji (pred tem) vpis pa v razmišljanju o večni ljubezni (na vzpodbudo blogrole). Med drugim me je nekajkrat navdihnil tudi kakšen športni dogodek, kakšen odmeven dogodek iz našega vsakdana…. Zgodilo se je tudi, da sem navdih za vpise našel v pesmih, ali celo samo v delih pesmi. Tudi časopisni članki, ali samo delčki le teh, so me vzpodbudili, da sem na svojem blogu krepko “zabluzil.” Vpisi so tudi nastajali zaradi neke “nostalgije,” ki me je včasih spominjala na moje otroštvo… Zgodilo se je tudi da sem tudi koga ali kaj na svojem blogu malo pokaral oziroma pokritiziral. Pred nekaj tedni pa sem navdih za vpise začel iskati tudi v temah, katere je “razpisala” blogrola(kot že omenjeno). Te teme so mi bile (in so mi še vedno) prav kul! Po malem me spominjajo na šolske spise oziroma eseje, katere sem pa vedno rad pisal. Ponavadi sem bil tudi dokaj uspešen.

To me je navdihovalo v prvem letu, kako pa naprej? Bo moj blog sploh “preživel?” Mislim da če bom jaz preživel, da bo blog gotovo tudi. Sem se v tem na nek način kar “našel.” Postalo mi je kul! Zato ne mislim odnehat.

Kaj pa moji bralci, katerih je tudi nekaj? (ljudje, kaj vi res nimate kaj bolj pametnega za delat, kot mene brat? ). Kaj naj rečem drugega kot fajn da me berete in dajte me še naprej! Upam, da ste v mojih vpisih našli kaj pametnega za sebe, me veseli če ste! Zelo me tudi veseli če mi spremljanje “prometa” pokaže da se branost veča. Superca!

Ampak dragi moj blog, katerega sem poimenoval Delček misli G.Plohla., obljubljam ti, da bom še naprej ostal zvest samemu sebi in s tem tebi. Kar pomeni, da mi obisk na blogu ne bo nikoli (najbolj) pomemben, pomembno mi bo predvsem to, da bom napisal to kar bom želel neglede na to, ali bo to brano ali ne. Če pa bo brano pa še toliko bolje!

Da pa bi prišel dan, ko ne bi več imel kaj napisat se pa ni treba bat! G.Plohl namreč veliko razmišlja!

P.S. Vsaka čast vsem tistim, ki ste to prebrali do konca! Očitno ste res moji zvesti bralci, ali pa boste to še postali.

P.S.S. Vsi ki me berete, ste pa tudi vabljeni, da zadeve komentirate. Ali še bolje, če še ne pišete svojih blogov jih začnite! Zadeva je dokaj zabavna.

Tisti, ki ste zašli v zadnjih dneh na moj blog, ste opazili, da sem začel dodajati vpise v novo kategorijo imenovano Skladba dneva. Zadevca se me je kar hitro prijela, začel sem v njej uživati, zato sem se odločil, da bom vse skupaj popeljal na en še višji “level” in bom za skladbo dneva odprl prav poseben blog, torej “hčerinski” blog mojega bloga, katerega ravnokar prebirate.

Današnja skladba dneva je tako že objavljena v tem novem blogu, povezavo do katerega lahko najdete na levi med povezavami. Če ga boste obiskali bom vesel, če pa ne pa tudi ne bom žalosten.