Ponavadi ne maram znanstveno fantastičnih filmov. Ponavadi ne maram filmov, ki ti na koncu ničesar »ne dajo.« Tistih ki so klasični… Uvod, zaplet, razplet in srečen konec. Rad imam filme med ogledom katerih se vsaj enkrat malo zamisliš in se tudi vprašaš o svojem življenju, kako bi ti reagiral ipd. Zelo rad imam tudi filme v katerih igra Rachel McAdams, za katero lahko rečem, da je (verjetno zaradi svoje simpatičnosti) moja najljubša igralka. Igra pa tudi v, za moje pojme, najlepšem ljubezenskem filmu, katerega so do danes naredili.

V osnovi govori zgodba filma katerega sem včeraj gledal o tem, da moški poznan pod imenom Henry že celo svoje življenje seveda nehote potuje v času. Danes sedi za mizo s svojo ženo Clare, v naslednjem trenutku pa se znajde z njo na veliki jasi, za hišo kjer je ona živela kot otrok, »ujet« v telo odrasle osebe. Clare, ki ga neizmerno ljubi že od svojih rosnih otroških let ga seveda zmeraj pričakuje. Ta zelo kratek opis se sliši verjetno preveč znanstveno fantastičen in pa vsaj malce pocukran. A lahko rečem, da je film res dober in da te ne pusti »praznega.« Edina stvar, ki je malce neprijetna, vsaj v začetku, preden se navadiš tega poteka, je malo težje dojemati te preskoke skozi čas tudi v samem dogajanju filma.

Trenutno definitivno najboljši film, ki igra v kinematografih v Mariboru. Priporočam ogled! V nadaljevanju pa še ocena s številkami in trailer.

Dogajanje (akcija): 2/5
Zgodba kot celota: 3,5/5
Koliko mi da film mislit: 4/5
Smešne situacije: 2,5/5
Igralska zasedba: 4/5
SKUPAJ: 3,2/5

Trailer:

Pa se je zgodilo. Veliki zmenek na slepo tudi v Mariboru, natančneje v Samsari, v sodelovanju s spletno stranjo ona-on. Dogodka sem se udeležil tudi jaz, pa ne zato, ker bi iskal neko ljubezen ali kaj podobnega (OK če bi prišla mimo se je ne bi branil ), ampak predvsem ker me je zanimalo, kako takšna zadeva izgleda.

Na kraj dogajanja sem prisepl okoli 23:00, ko je klub bil že kar lepo zapolnjen. Morem priznat, da sem bil prijetno presenečen nad ambientom. Nič posebnega, a hkrati vseeno posebno. Že pri vratih smo dobili šrauf (moški) in matico (ženske) katera bi se seveda v toku večera naj združila (naj na tem mestu povem da je moj šrauf ostal prazen, a sem se kljub temu imel presenetljivo dobro. Tiste punce s katerimi sem se drušil so mele premale matice ). V notranjosti kluba je bilo možno opaziti veliko raznobarvnih balonov, ki so ambient naredili še boljši, da pa je bila stvar skoraj popolna pa so skrbeli animatorji (organizatorji).

Že na prvi pogled sem opazil dve stvari. Prisotno je bilo več moških kot žensk (ok nisem štel, ampak od oka je bilo tako), in prisotne so bile razne generacije (sem si mislil, da ne bo samo študentarija, a me je vseeno presenetlo število tistih malo starejših). In zabava se je začela. Nekaj matic in šraufov so uspeli združit, lepo za njih. Na tem mestu jim želim vso srečo v za naprej pa naj traja kolko bo trajalo. Ples je bil dober. Ponavadi plešem (ker nisem ravno jaki plesalec) komaj po kakšni pijači preveč, tokrat sem se pa kar hitro spravil izza šanka. Imel sem srečo, da sem bil kljub večjemu številu samcev obkrožen s kar štirimi puncami (ok malo se moram pohvalit ). Glasba je bila za vse okuse in tako smo plesali….

Ker sem bil, kot rečeno v ženski družbi sem dobil priložnost opazovati, kako so drugi moški k tem puncam pristopali. (in seveda tudi k drugim v klubu, po tem ko se mi ni dalo več plesat in sem se raje posvetil šanku). Pristopi so bili različni a vseeno dokaj podobni (na koliko različnih načinov pa lahko pristopiš k punci na plesišču?). Razumem, da puncam velikokrat ni prijetno in lahko, ko jim tip “zagnjavi” in morajo zato obvladati različne načine kako se jih znebit. To je lahko še težje, če je moška oseba preveč popila in ji je zato nekatere stvari težje dopovedat.

A dejstvo je, da so po mojem mnenju ženske na veliko boljši poziciji (kar se tiče navezovanja stikov, “nadlegovanje” pustimo ob strani…) kot moški. Danes sem zasledil veliko scen, ko so čisto spodobni dečki, k puncam pristopili pa so bili na neprijeten način zavrnjeni. Saj vem, da je bolje razčistit stvari čimprej kot pa dajat lažni up in se morda celo igrati s čustve druge osebe, ampak… Če si na “zmenku na slepo” (kot se je prireditev imenovala) ali je tako težko z neko osebo, ki zbere pogum, pristopi in te ogovori malo zaplesat, morda kaj popit ali izmenjat par besed (kot recimo, si čist vredu dečko ampak nisi moj tip..) Ali je res bolje od tega samca enostavno pobegnit, mu še bolj zbit moralo?

Zaključek? Dejstvo je, da ni lahko ne puncam ne fantom. Nesmiselno se je prepirati komu je težje, a na drugi strani je dejstvo da so ženske tiste, ki imajo to prednost da bi naj fant naredil prvi korak… Prvi korak je vedno najtežji, zato ko bo fant naslednjič zbral pogum cenite to! Povejte odkrito, nisi moj tip, spijte pijačo in odidite naprej…

Blo je zanimivo.. nekoliko drugače kot “navadne” čage katerih sem navajen. Ne izključujem možnosti, da bom še kdaj obiskal takšno prireditev. Opazovanje ljudi je velikokrat zelo zabavna zadeva….. Verjamem da tudi tistim, ki opazujejo moj plesni talent.

Pa veliko ljubezni!

Ja ni me sram priznat. Tudi jaz si rad pogledam kakšno romanco, še posebaj, če je res dobra. Videl sem jih že kar nekaj, bolj ali manj dobrih. A zagotovo sedaj vem katera je najlepša ljubezenska zgodba kadarkoli posneta. To je film The Notebook!

V preteklih dneh sem slišal veliko pozitivnih komentarjev o filmu P.S. I love you (seveda od mojih ženskih kolegic, ker pravi dedci kao takih filmov naj ne bi gledali), zato sem ga danes pogledal. Saj ne rečem, film je čist OK, lep pa vse, ampak v primerjavi z Notebookom me je pustil ravnodušnega. Zato si sedaj upam trdit, da je to najlepša ljubezenska zgodba kadarkoli posneta, vsaj od teh katere jaz poznam. Če pozna kdo kakšno, ki bi naj bila boljša lepo prosim, da mi jo predlaga, sam ne mi prosim nekih pocukranih variant prodajat. V nadaljevanju še trailer za film The Notebook, še prej pa naj povem še anekdoto o tem, kako sem sploh prišel na ta film. Kot že omenjeno me ni sram priznat, da si včasih rad pogledam kako romanco, a na drugi strani pa niso to glih filmi, ki bi jih iskal. Sem pa nekoč iskal vse filme igralke Rachel McAdams katera mi je ena izmed bolj simpatičnih v filmskem svetu. Tako sem prišel tudi do tega filma. Ko sem začel gledat nisem vedel kaj gledam, ko sem končal gledat sem dokaj hitro vedel, da sem ravnokar pogledal najlepšo ljubezensko zgodbo na svetu! Verjamete ali ne, po tem sem ta film pogledal naslednji dan še dvakrat. In ne! Nisem gej!

No pa dovolj besed. Sledi trailer, predlagam pa vsem da si ta film pogledate. Tut “pravim dedcom” ne bo škodilo, če si pogledajo film o resnični, pravi in globoki ljubezni. Drage dame, če bodo pa še vedno proti, pa jim lahko poveste da je Rachel zelo sladka! Če bodo pa še vedno proti in vam filma ni zagledat samim, pa lahko na ogled povabite mene. Sam bi ga lahko pogledal še 100x!

Jole v eni svoji pesmi poje: »Sve su žene ljepe, svaka nešto ima.« Se strinjam z njim. Skoraj popolnoma se strinjam. Bolj zanimivo pa je to, kaj je tisto kar imajo? Zakaj nas ene privlačijo takoj, ene po dolgem času, ene pa nikoli? Zakaj nas navdušenje do nekaterih mineva, medtem ko smo v druge vedno bolj zagledani?

Odgovori na ta vprašanja so seveda zelo relativni in predvsem zelo subjektivni. Pa vseeno. Razpravljajmo malo o tem oziroma jaz bom predstavil svoje misli o tem.

Torej:

1. skupina: Tiste, ki nas privlačijo v trenutku. Privlačijo nas dejansko samo in izključno zaradi svojega videza. Oziroma tista prva stvar, ki nas prevzame je videz. Nekatere se brez lepote (ali če rečemo drugače ravno zaradi neke »nadpovprečne« lepote) izkažejo kot »avše,« spet druge so tudi iz drugih zornih kotov zanimive. Vendar o teh malo več v eni od naslednjih skupin. Torej povprečna predstavnica prve skupine je lahko zanimiva samo za kratek čas…
2. skupina: Tiste, ki nas pritegnejo že ob prvem stiku zaradi svoje neke »energije.« Pod to energijo razumem jaz pač to, da so komunikativne, da niso (pre)obremenjene s svojim izgledom, da so pozitivne, da se znajo pogovarjati o čem drugem kot o razprodajah in o tračih…. Take, ki spadajo v to skupino so vsaj po mojem mnenju dokaj redke. V tem primeru oziroma skupini gre gotovo za predstavnice, ki bi lahko bile oziroma so zanimive vsaj na srednji rok, lahko pa rečemo kar na dolgi rok. Srednji rok omenjam v bistvu zato, ker se pač lahko vsakomur zgodi, da ga ta energija »prevara« in torej realna slika ni takšna kot jo najprej dobimo oziroma si jo naredimo. Ali je razlog naša napačna slika ali njeno pretvarjanje (ali morda kaj drugega)… To pa je vprašanje.
3. skupina: Tiste, ki nam na »prvo žogo« telesno oziroma vizualno niso zanimive. OK, ni nujno, da so nam »grde« (čeprav grdih žensk ni, so samo bolj in manj lepe), ampak pač na njih ni nič »posebnega.« Vendar s časom, ki preteče, ko to osebo vedno bolje spoznavamo začutimo že omenjeno energijo. Takrat na enkrat opazimo, da ima dotična oseba tudi čudovit nasmeh ali kaj drugega…
4. Podobna slika, le obratna. Torej na prvo žogo ni neke energije (je pa vizualna privlačnost), čez čas pa spremenimo tudi mnenje o njeni energiji… Ugotovimo torej, da ni avša oziroma da ni »ljepa bez duše.«

Ti dve skupini (3. in 4.) so že na zelo dobri poti, da postanejo zanimive na daljši oziroma dolgi rok.

5. skupina: Predstavnice te skupine so zagotovo zanimive na dolgi rok. Dejansko jim uspe nas prevzeti že na začetku tako z njihovo lepoto kot tudi pametjo (ali energijo). Seveda tudi tukaj obstaja riziko, da je prvi vtis oz prvotno mnenje zaradi takih in drugačnih vzrokov napačno.
6. skupina: Predstavnice 5. skupine s tem dodatkom, da se vse dobro kar nas prevzema na začetku s časom samo še stopnjuje… Ženske katere bi bile za vženit?
7. skupina: Da ne pozabim omenit še teh. To so pač tiste, ki so nam anti že od samega začetka. To, da so nam anti sicer še dolgo ne pomeni, da so res slabe, ampak pač nekateri so ustvarjeni drug za drugega, spet drugi pa se ne bodo imeli nikoli radi. V bistvu zato, ker je tista »energija« tako šibka ali celo negativna, da nas ne motivira dovolj, da bi želeli to osebo bolje spoznati in morda skozi čas spremeniti svoje mnenje.

Vsi smo že kdaj doživeli takšno ali drugačno zavrnitev. Vsi vemo, da zavrnitve bolijo še posebej če gre za zavrnitev s strani nam ljube osebe. Vsi ki smo kdaj bili zavrnjeni vemo, da slej kot prej preboliš. Ampak to mora pa še posebej boleti:

Čeprav je na koncu šel tip iz igrišča s pirom (vsaj zdi se mi da je bil pir ) v roki, mimo navijačic pa še maskota ga je tolažila… Ampak vseeno… mislim da še vedno boli.

Kompliment pa tudi ženski (po eni strani)! Večina bi jih namreč “zaglumla” pa mu po tem v backstageu rekla da se naj “spelje…” Ta je bila vsaj toliko poštena in odkrita, da mu je to povedala pred več 10.000 ljudmi, katerim je s tem pokvarila “show” in jim dala povod, da jo izžvižgajo…

Upam da je tipa potolažila kaka navijačica….

Nekaj posebnega je na ljubezni. Ljubezen je nekaj unikatnega. Nekaj neverjetnega. Ljubezen je dejansko edina, ki ima moč, da ta nas skregan svet združi v eno. Ljubezen je edina ki lahko prekine vse vojne. Ljubezen je edina, ki bi lahko nahranila vsa usta. Ljubezen je edina, ki je v vsakomur izmed nas! Ljubezen je edina katero si vsi mi želimo in iščemo. Mnogi si želijo dober avto, dobro službo, veliko hišo, zanimiva doživetja. Vsi pa si želimo ljubezni! Vsi iščemo ljubezen.

Kakšne vrste ljubezni poznamo? Najprej verjetno ljubezen do samega sebe, ljubezen do staršev, ljubezen do prijateljev, ljubezen do nasprotnega spola, ljubezen do svoje države, mesta…. Na prvi pogled so si te ljubezni različne, a v končni fazi gre v vseh primerih za ljubezen. Za nekaj dobrega, pozitivnega in prijetnega.

Ljubezen pa “delimo” tudi na ljubezen na prvi pogled, večno ljubezen in neuslišano ljubezen. V prvo nekateri verjamejo, za zadnjo s(m)o nekateri strokovnjaki, za drugo pa je značilno, da jo vsi iščemo. Večna ljubezen-kaj je to? Kaj je sploh večno? Razen Boga baje nič. Zanimivo pa je, da v Bibliji piše: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, ker Bog je ljubezen!” Če te dve zadnji ugotovitvi »seštejemo,« ugotovimo, da večna ljubezen le obstaja.

Torej kaj je večna ljubezen? Ko pomislim na besedno zvezo »večna ljubezen« jo (ne vem zakaj?) vedno povežem s poroko, oziroma z neko partnerico, s katero bi is želel preživeti ostanek mojega življenja. To osebo torej morem ljubiti! Ampak kako veš, če nekoga ljubiš ali si v njega samo zaljubljen? O tej stvari sem v bistvu že nekajkrat razmišljal in prišel do zanimive ugotovitve. Sestavil sem svojo »formulo« kako ugotoviti, če neko osebo ljubiš, ali si morda samo zaljubljen.

Večina ljudi, ali recimo raje kar vsi, v katere se zaljubimo nas privlači zaradi neke svoje lastnosti. Lastnosti katero dejansko imajo, ali pa to lastnost v njih samo mi vidimo, je samo privid.

Nekateri se zaljubljajo že na prvi pogled, pri drugih je to spet dolgotrajen proces. Tisti, ki verjamejo v ljubezen na prvi pogled, dajejo poudarek najverjetneje predvsem na videz nasprotnega spola. Ne vem. Samo ugibam, ker zame je ljubezen na prvi pogled samo absurd.

Osebno mi je veliko bolj pomembna tista »energija,« katero mi neka oseba daje. OK dejstvo je, da če ti neka oseba ni vsaj malo vizualno privlačna, da po tem ne boš nikoli poizkusil pri njej iskati tiste energije. Tako da videz gotovo igra pomembno vlogo, vendar samo kot začetni »motivator.«

V redu spoznal sem osebo, ki mi daje tisto energijo. Mogoče zaradi tega, ker je dejansko takšna za kakršno jo imam, ali pa je takšna samo v moji glavi. Gotovo lahko govorimo o tem, da sem zaljubljen. Kako pa vem, če morda to osebo ljubim? Po moji formuli bi to šlo nekako tako:

Oseba – neka lastnost, ki jo imamo na tej osebi najraje= še zmeraj si želim biti samo z njo!

Formula na prvi pogled morda zgleda odlična. Morda zagotavlja 100% uspeh. A še jaz (kot njen »avtor«) nisem prepričan v to.

Kaj torej reči v zaključku? Večna ljubezen. Ali obstaja? Ali jo je možno najti? Osebno verjamem, da obstaja. Dozdeva pa se mi, da ljudje večne ljubezni nismo »sposobni.« Vsi jo sicer iščemo, a vse kaže, da so le redki tisti, ki jo dejansko najdejo. Pa tudi tisti, ki jo najdejo ostanejo brez nje, če ne prej pa takrat ko zapustijo ta svet. Torej spet ni večna! Večna ljubezen je torej samo za večne, vemo pa, kdo je večen!

Morda pa je dobro, da nismo sposobni večne ljubezni. Bo najprej treba dokazat, da smo sposobni čisto obične vsakodnevne ljubezni do bližnjega.Vsem vam, ki to berete pa želim, da bi našli pravo ljubezen! Morda pa si boste pri preizkušanju le te pomagali z mojo »formulo.«

O ta naš doktor Fig! Vedno sem imel rad književnost (v nasprotju z večino), še posebej pa sem imel rad obdobje Romantike, natančneje slovenske romantike. Prešerna sem zmeraj rad bral, celo učil sem se ga rad. Tako sem nekoč znal večji del Krsta pri Savici na pamet, zdi se mi da sem znal celo celo Zdravljico.

Mogoče se sliši smešno, ampak nekoč sem tudi sam “pesnil.” Kakšen je bil rezultat tega? Nekaj bolj ali manj dobrih/slabih mojstrovin, katere so slej kot prej romale v koš. Ampak eni sem pa le prizanesel! Ta mojstrovina je sedaj stara nekje 4-5 let. In danes, ko je ravno taki kulturno umetniški dan jaz sem pa neke zanimive volje za vpise v moj blog, sem se odločil, da bom to edino mojo pesem kateri sem prizanesel in ni romala v koš objavil širši javnosti! Gre pa tako:

SAMO LJUBEZEN by GP :

Samo ljubezen nas lahko reši,
napredek in razvoj pospeši.
A večina ljubi le z besedo,
za svoje dobro pošlje bližnjega v bedo.

Samo ljubezen je lahko boleča,
in hkrati lepa kot pomlad cveteča.
Ljubezen je velikokrat trpljenje
a jaz ljubil bom vse življenje.

Samo ljubezen bo prinesla mir,
ter izkoreninila nesmiseln vsak prepir!
A v imenu miru rabijo orožje,
namesto da bi se učili ljubezni-te lastnosti Božje

Bogastvo ne bodi nam vodilo,
saj denar je le slepilo.
Samo ljubezen bo živela večno!
Naredila nam življenje srečno!

Kaj pravite, bi moral tudi tole vrečt v koš?

Ste se že kdaj vprašali, zakaj se pri nekaterih ljudeh praktično takoj razvnamemo, pri drugih pa ostanemo hladni, kljub njihovi simpatičnosti? V omenjenem članku, katerega v tem vpisu povzemam že v 3. delu, se tudi s tem vprašanjem ukvarjajo, oziroma poskušajo podati odgovor.

Strokovnjaki so vsi po vrsti mnenja, da na to ne moremo podati enostavnega odgovora. Art Aron celo pravi, da je ta izbira ponavadi popolnoma naključna. Vendar pa poudarja, da ko pa nas enkrat nekdo privlači, da takrat pa ni težko najti tisoč razlogov zakaj je temu tako.

Na neki ameriški univerzi so 1000 zaljubljencev povprašali kaj je vzpodbudilo njihova čustva. Rezultati govorijo o posebni moči t.i. zunanjih okoliščin! Približno polovica vseh vprašanih je svojega partnerja poznalo že dalj časa, preden je preskočila iskrica. Te iskrice ni sprožil pozen uvid partnerjeve posebne vrline, ampak nenadna slutnja (četudi neutemeljena), da jih je druga oseba shranila v srce kot nekaj posebnega. Zanimivo a ne?

Že bežen pogled in/ali kretnja sta lahko dovolj, da se zbudi strast. Srce bije močneje, dlani se potijo, obraz pordi, pojavi se vročica po vsem telesu….no pa saj vsi poznate te simptome. Končen rezultat pa je ta, da nam zmeša še glavo in izgine tudi zadnja jasna misel. To vemo vsi, ampak kaj se dejansko takrat z nami dogaja?

Čeprav se zdi, da takrat ko se za nekoga “zapalimo” ni nobenega reda, je zadeva ravno obratna. To je domnevno vse plod nekega sistematičnega reda. Res je, da čustev ne moremo prikazati oziroma poenostaviti s formulami, vendar pa se za njimi skrivajo biokemični procesi, ki so skupni nam vsem.

Če možgani čutne dražljaje ocenijo kot prijetne, se “izklopijo” možganski centri za žalost in depresijo. Na drugi strani centri za veselje delujejo s polno paro. Posledica tega delovanja je, da se nam poveča energija (ste že slišali kdaj, da “ljubezen daje krila?”), zmanjša se potreba po spancu, prav tako se zmanjšuje strah in bolečina, v glavnem pojavljajo se sami pozitivni občutki. Ja in dokazano je tudi, da ljubezen zmanjša sposobnost treznega razmišljanja. Razloga zato bi se naj skrival v zmanjšanju vsebnosti prenašalcev serotoninna, zaradi istega razloga pa se povečuje tudi libido.

V nadaljevanju tega članka še zelo na široko opisujejo kako kateri hormon deluje na nas. Odkrito povedano se mi tega vsega sedaj (trenutno) neda povzemati. Še enkrat predlagam, da tisti, ki jih podrobnosti zanimajo preberete cel članek v reviji GEO (julij 2007), kljub temu pa ne izključujem možnosti, da morda napišem tudi četrti del o tem članku…

Do naslednjega vpisa (pa o čemerkoli že), pa obilo prijetnih občutkov…

Baje se vsaka dobra ljubezenska zgodba začne pri poljubu. Tako se tudi nadaljnja razprava v omenjenem članku nadaljuje s poljubom. Kar vemo vsi o ustih je to, da imamo v ustih jezik, da skozi usta v telo prispe hrana , da skoznje dihamo, kar pa morda nekateri niste vedeli in tudi sam nisem, dokler nisem prebral tega članka, pa je da je Platon trdil, da s poljubom stopi duša na ustnice, da bi segla iz telesa. Po njegovem mnenju, bi naj poljub služil duhovni združitvi in ne mesenemu poželenju.

Na drugi strani pa znanstveniki, ki so seveda tudi poljub “v nulo naštudirali” na njega gledajo bolj posvetno. Nekateri tako celo poljub povezujejo z vedenjem opic, spet drugi trdijo, da so naši predniki na ta način s kože polizali življenjsko pomembno sol ter tako odkrili užitke ob dotiku. Seksolog Ernest Bornemann trdi, da se je poljubljanje razvilo med seksom, saj naj bi nekoč ob spolnem stiku zagrizli drug v drugega, kar naj bi v neki točki prešlo na poljubljanje. Zelo scarry, če mene vprašate. Tudi Sigmund Freud se je ukvarjal s vprašanjem zakaj se poljubljamo? Njegova teza je bila, da človek ob stiku z materino dojko uživa , iz tega se razvije potreba po oralnem stiku, katero poskuša vse življenje potešiti s poljubi. Nekateri znanstveniki, ki bolj prisegajo na kemične ugotovitve celo trdijo, da je poljubljanje drugačna oblika ovohavanja, običajnega načina s katerim živali preverijo svoje morebitne partnerje. Tako bi naj človek celo imel enak organ za to ovohavanje-Jakobsov organ, katerega uporabljajo tudi mnoge živali.

Vsak človek bi, sodeč po znanstvenih raziskav, tako naj imel svoj lasten MHC katerega sicer medsebojno zaznavamo, vendar samo podzavestno. Podobno kot pri živalih, bi naj tako ženskam še posebej ugajali tisti samci, ki imajo bistveno drugačen MHC kot one same. Ste že kdaj slišali, da se nasprotja privlačijo? Ti kemični signali, katerih kot že rečeno zavestno ne moremo zaznati, bi naj pri prejemniku samodejno povečevali spolno privlačnost. Kaj je torej zaključek te ugotovitve? Lahko imamo svoj najljubši parfum, ampak če ta (domnevni) “podzavestni vonj” ne bo štimal, pol nam noben parfum ne bo pomagal. Zanimivo, ne? Skoraj težko verjeti, a znanstveniki so le pametni ljudje!

Sploh zato, ker je vloga vonja pri zaznavanju partnerja danes domnevno zelo dobro raziskana. Ta čut se v nasprotju s čutom in vidom neposredno zaznava v “čustvenih možganih, limbičnem sistemu, primitivni možganski strukturi, ki nadzoruje čustva, obnašanje in shranjevanje spomina. Tukaj vpliva na tvorbo hormonov in na spolno poželenje. Med drugim se tukaj tudi vonji delijo na “moške in ženske” ter na “bol in manj prijetne oz stimulativne.” Sicer še glede tega obstajajo tudi med pametnimi znanstveniki mnoge neodgovorjene uganke, a eno bi naj držalo kot pribito: “Razum se ne upira sodbi limbičnega sistema, ali nam določen človek “diši” ali ne!”

Pa naj bo dovolj, za ta drugi del…. Članek je še kar dolg, tako da bo skoraj gotovo prišel tudi tretji del. Do takrat pa… “Kaj bi ustnice brez poljubov?” kot pojejo Ritem planet.

Minilo je že res veliko časa, odkar sem na tem blogu objavil svoj zadnji prispevek. Tokrat sem se odločil, da bom v vpisu povzel članek, katerega sem našel v reviji GEO (julij 2007). Članek je res dober, tako da tistim, ki bo ta vpis všeč, predlagam, da si ga preberete v celoti.

Zdaj je tudi znanstveno dokazano, kar smo morda že od nekdaj močno slutili. Globoka čustva nas osrečujejo, povzročajo odvisnost in vsake toliko spravljajo ob živce!!

Giacomo Girolamo Casanovam lomilec ženskih src, ki je živel v 18. stoletju. Baje je bil lep, zanimiv, inteligenten, da je znal z besedami…. A imel je še eno veliko prednost, pred večino konkurenčnih “samcev” svojega časa pa tudi danes, ko so to že znanstveno dokazali (baje) se tega marsikateri moški ne zavedajo/zavedamo dovolj…. Izbrati je znal pravi trenutek! In kdaj je ta pravi trenutek? V napetih situacijah!

Divja vožnja s kočijo, medtem ko v bližini udari strela, s sicer poročeno žensko s katero se je Casanova vozil samo približno eno uro, tako da se je že njemu samemu to zdelo »misija nemogoče.« A dovolj je bil en sam trenutek napetosti in en sam pravi stavek…V neposredni bližini je zagrmela strela, lepotica se je ustrašila in privila k Casanovi, ga začudeno vprašala kako se nič ne boji, mojster pa je odgovoril: “Nebo je moj prijatelj!” Sliši se zelo enostavno, skoraj kot neka bajka, a baje je bilo tako. Danes je znanost ugotovila kdo je bil pravi Casanovin prijatelj- Molekula Adrenalina!

Če temu verjamemo, po tem se skoraj gotovo splača v Mariboru ali kje drugje kjer še tega ni postaviti na hitro en manjši adrenalinski park. Če bi se dalo res igrati na to karto, na katero je domnevno igral Casanova, njegovi instinktivni ugotovitvi pa so potrdili tudi strokovnjaki 250 let kasneje, kdo bi še svoje izbranke vabil na prvi zmenek v Kolosej na ogled filma, npr. Recept za ljubezen (ali katerokoli drugo romanco)?

Toliko za pokušino naj bo dovolj…. Članek je namreč res obsežen, bom pa o njem še gotovo zapisal kakšen prispevek ali dva, saj mi je resnično zanimiv. Če bi tudi vi, bralci mojega bloga o njem radi zvedeli več, se pač čez nekaj dni spet vrnite na moje strani. Če pa imate možnost, pa na vsak način predlagam, da si v knjižnici poiščete revijo, pa članek preberete v celoti. Do naslednjič pa vam želim čim več adrenalinskih situacij z osebami katere imate radi!