Dobitek za sedmico se začne vrteti okoli 1.000.000,00 € in že se vsi pogovarjajo samo še o lotu. Vsi imajo že v nulo dodelan plan kam z denarjem. Vsi vplačujejo listke zavedajoč se, da je verjetnost dobitka baje manjša kot je verjetnost, da te v Sloveniji (!!) požere morski pes ali da te kjerkoli na zemeljski obli zadene kakšno “nebesno” telo. Pa vseeno. Vsi pač probamo! Lepo bi namreč bilo dobit, ali ne?

Če predpostavimo, da bo dobitnik te sedmice, ki bo po mojem mnenju znašala okoli 1.500.000,00 € samo eden predpostavimo, da bo živel še nekje 50 let. Po tem bo imel na mesec v povprečju gledano za zapravit 2.500,00 € (brez da bi upošteval prihodke od obresti oziroma naložb). To pa je “malo” več od naše povprečne plače a ne?

Res srečen bo tisti, ki bo to dobil! Srečen vsaj v tem pogledu kolikor lahko denar prinese sreče, čeprav se več ali manj vsi nekje globoko zavedamo, da kup denarja še dolgo ne pomeni sreče v vseh njenih pogledih in definicijah. A kaj ko bo ta oseba najverjetneje samo ena? Ali pa morda samo par oseb, po tem pa dobitek dolgoooo ne bo več v teh višavah.

Rešitev je na dlani! Vsi Slovenci moramo začet igrat loto! Pa da ne bo kdo mislil, da me je loterija za to “reklamo” kaj plačala, ampak dejansko. Poglejmo ta enostavni izračun.

2.000.000 Slovencev * 0,25 €=500.000 * 2= 1.000.000 €

Če bi vsak Slovenec dvakrat na teden vplačal po eno kombinacijo bi to pomenilo, da se zbere 1.000.000 €. Od tega gre baje polovica v sklad za dobitke ne? Kar pomeni, da bi milijonske sedmice imeli nekje vsake 3 tedne. (če seveda ne bi bila v vsakem krogu ena sedmica z »samo« onih par sto »jurijev«) Vsake tri tedne bi en Slovenec postal milijonar! to pomeni, da bi teoretično gledano vsi Slovenci bili milijonarji v 2.000.000/3=666.666 tednih… To je približno 12.345 letih.

OK kot ta izračun pokaže milijonarji čisto vsi ne bomo mogli postati. Še hvala Bogu, inflacija je itak že sedaj v višavah. Ampak se pa bi število milijonarjev sigurno zelo povečalo, če bi vsi redno igrali loto z vsaj eno kombinacijo. Velja o tem razmisliti ali ne?

Počasi bo minilo leto odkar smo tudi Slovenci ponosni člani Evropske monetarne unije, ali z drugimi besedami, ponosni uporabniki € - EURA. Čeprav v osnovi namen tega vpisa ni tarnati nad podražitvami, bo se verjetno točno tako zaključil. Dejstva so pač dejstva. Inflacija ki rine že proti 6 %, opozorila iz EU, vsakodnevna poročanja medijev in predvsem moja osebna opažanja glede podražitev so nekaj, česar ni potrebno iskati z lučjo pri belem dnevu.

Pa se vrnimo najprej malo nazaj…

DECEMBER 2006

V pričakovanju novega leta, v pričakovanju nove valute. Po eni strani se tega seveda veselim, čeprav vem, da bom pogrešal naše dobre stare jurije! V medijih zasledimo dejansko dvoje poročil:

1.) Kako smo zgled vsem ostalim novim članicam, ker smo tako hitro izpolnili pogoje za prevzem skupne valute.
2.) Kako se ljudstvo na podlagi izkušenj ostalih držav boji predvsem podražitev, pa tudi, da bodo imeli slab občutek za vrednost naše nove valute.

Pride januar 2007. Voščimo si srečnega, zdravega pa tudi veliko denarja. Potrošimo še naše zadnje tolarje (razen tistih, ki smo si jih shranili za spomin) in začnemo trošiti samo € V trgovinah so nam v pomoč dvojno označene cene, podražitve se sicer pojavijo, vendar “vzdržne.” Jaz razen tega, da si zaradi drobiža, ki to več ni, kupim novo denarnico se tudi dokaj hitro navadim na novo valuto…

Pa spet v sedanjost…

DECEMBER 2007

Jaz pri frizerju. Tukaj sem bil nazadnje v mesecu oktobru. Ko pri plačilu poudarim da sem študent in torej pričakujem popust, mi frizer po tem ko mi reče: “To bo pa 8 €” zelo hitro doda: “Malo smo podražiili, prej smo imeli 7,2 €. Koliko me je stala čist obična frizura v tolarjih se več na srečo ne spomnim. Stvar, ki se je še kako dobro spomnim je moja urna postavka, za delo preko študentskega servisa,ta je ostala praktično enaka kot je bila pred letom dni. Ampak OK, proti temu ne moremo nič. Podražitve so pač del Evrope, tudi višanje plač so del Evrope. Vendar do tega jaz kot študent nisem upravičen, tudi kak “navaden” delavec ni do tega upravičen. Do tega so v Sloveniji zgleda upravičeni managerji raznih Mercatorjev, Šparov, Tušov in ostalih firm, ki so mojstrsko opravili večino podražitev pač malo kasneje. Izgovarjali so se seveda na vse druge okoliščine, le oni sami niso nič krivi. Tudi poročila iz EU ne hvalijo več Slovenije kot “dobrega vzgleda prevzema €,” vse več poročil pa prihaja, ki opozarjajo, da je večina podražitev (posebej hrane) neupravičenih! Evo, pa se je z mojim vpisom zgodilo točno to, kar sem upal, da se ne bo…

Naslov je torej 5 jurjev : 20 €

Če sem imel pred letom dni jaz kot študent v denarnici zvečer 5000 SIT sem bil bogat. S tem denarjem sem lahko komot preživel cel teden, ali kdaj tudi več, častil prijateljem kako rundo, si privoščil kosilo v kaki restavraciji, spil kakšno kavico…Bilo mi je čisto OK.

Če imam danes v denarnici 20 €, nimam skoraj da nič, gotovo pa nisem bogat! Malo sem si mogoče tudi sam kriv, saj vem, da sem malo izgubil občutek koliko je recimo vredno 20 centov (kot tako se sliši malo, če pa to prevedemo v tolarje, pa vsaj za mene, 48 SIT ni več tako malo…) Če želiš z 20 € častit neko srednje veliko rundo, po tem nimaš šans, da bi do konca tedna še šel na kosilo in kakšno kavico. Tako pač je.

Tako da vsaj jaz zelo pogrešam one dobre stare čase, ko smo mi Slovenci, kot majhen narod, lahko bili ponosni na našo trdno valuto imenovano tolar. Jaz bi jo takoj vzel nazaj in občutek imam, da nisem edini. Ampak ker to pač ni možno pa sedaj samo upam, da me naslednjič ko pridem k frizerju študentsko striženje ne bo stalo 9 ali celo 10 €…..

V naslovu zapisan stavek predstavlja enega izmed mojih ciljev za leto 2007. Glede na to da je prva četrtina leta že za nami (a ni zelo hitro minilo?!), bom sedaj malo opisal, kako sem se tega lotil in kakšni se mi zdijo doseženi rezultati, pa če se bo komu zdela ideja dobra, pa lahko kar mirno ponavlja “zamano” (napisano v navednicah zato, ker gotovo nisem s tem odkril “tople vode” kot tudi ne Amerike. Zato sem v bistvu dobil idejo, ko sem lani decembra, nekje prebral članek o enem starejšem zakonskem paru, ki že ne vem koliko let natančno spremlja svoje izdatke in prihodke in s tem tudi izdatke uspešno zmanjšuje.

Torej, pred začetkom novega leta sem si v programu Excel naredil pripomoček, ki mi sam izračunava (sešteva) izdatke in prihodke. (list 1) Moja naloga je torej samo, da jih vestno in natančno vnašam.

V drug list v tem Excelovem fajlu pa vnašam vse te stroške še dvakrat. Enkrat jih ločujem posamezno (1 račun, 1 knjižba), kjer tudi napišem za kaj je šel denar (npr. za bencin), drugič pa jih ločujem v skupine kot so npr. POTROŠNI MATERIAL (besedica “material” sicer tukaj najverjetneje ni najbolj primerna, ampak tako sem pač to okno poimenoval), REDNI ODHODKI (sem uvrščam npr račun za mobitel), IZREDNI ODHODKI (sem pa uvrščam izdatke ki se ne zgodijo pogosto (npr. stroške posebnega izleta ipd.), Pijača hrana (stroški za gostinske storitve), Zabava/malenkosti (pač vsi ostali stroški, ki jih ima nek povprečen študent). Prihodkov na drugi strani žal (če bi sedaj pripravljal cel “sistem” bi to gotovo spremenil) ne razporejam v neke podskupine.

Mislim, da sem s takim vodenjem svojih financ veliko pridobil. Sedaj točno vem, koliko zapravim in celo zakaj zapravim večino mojega denarja. Še bolje pa je to, da ko vidim, da imam slab finančni izid v mesecu začnem refleksno bolj varčevati, kar se gotovo ne bi zgodilo, če sploh ne bi vedel da imam izgubo.

Na koncu vsakega meseca izdatke analiziram in pogledam kje bi se jih dalo še zmanjšati. Prav tako si glede na pričakovane dohodke in odhodke, poskušam za prihodnji mesec postaviti nek cilj. Ta cilj potem zasledujem, in vedno je zelo dober občutek, če mi ga uspe doseči.

Zato bi za zaključek rekel, da mi je po mojem mnenju eno izmed novoletnih “zaobljub” samemu sebi gotovo uspelo vpeljati. Mislim da v moje življenje vnaša pozitivne spremembe, zato bi nekaj takega morda priporočal vsem, ki bi želeli na tak način imeti boljši pregled nad svojimi financami. Tudi možnosti da boste dosegali svoje kratkoročne finančne cilje (in preko njih tudi dolgoročne) se bodo s tem gotovo povečale.

Želim vam veliko denarja, predvsem pa to, da bi z njim ravnali najbolje kot se sploh da!