Letos je bil še posebej dolg, pa kljub temu je še vedno najkrajši mesec v letu. Minil pa je temu primerno seveda zelo hitro, kljub temu, da sem se moral veliko učiti in delati za faks. Kar se tiče faksa je bil mesec delno uspešen. S količino opravljenih obveznosti sem zadovoljen. Dosegel sem 70% uspeh od zastavljenega cilja. Lahko bi bilo seveda boljše, res pa je tudi, da je cilj bil dokaj ambiciozno zastavljen. 10% je pa še na poti, vendar ker je teoretični del izpita komaj marca…. Skupaj bom v glavnem naredil 80% v to sem siguren! Kar se tiče ocen bi lahko bilo bolje, ampak se ne bom preveč pritoževal. Zdaj je samo pomembno, da izpite opravim. To je namreč pogoj da lahko grem v višji letnik in ne povprečje. Če pa mi uspe prit v višji letnik pa je tudi dokaj velika verjetnost da bom 8. semester (FEB-JUN 2009) delal v tujini.Natančneje na morju. V Varni. To bo super. Februarja sem kar nekaj dela in časa vložil tudi v to…

Januar je bil finančno neuspešen. Zato sem sedaj po izpitih takoj poprijel za delo. Sej te zadeva utrudi, je pa vseeno dober občutek ko vidiš, da boš nekaj zaslužil. Tako da tudi kar se dela tilče sem bil predvsem v zadnjem delu februarja zelo priden. Danes recimo z obvezno prakso (katera žal ni plačana) skupaj 12,5 h.

Zdravje mi še naprej služi. Malo boli križ občasno, pač zaradi preveč sedenja (učenje, sedeče delo…pol pa še malo pisanje in branje blogov v prostih uricah…pa na enkrat ugotoviš da skoraj samo še sediš).

Zato me še toliko bolj veseli, ko pogledam skozi okno. Ko se zavem, da ko bo ta »ruker« dela mimo, da bo fajn it ven na zrak, na toplo…se poditi za žogo ali pa samo na sprehod.

Vsaj še eno pozitivno stvar sem doživel v tem mesecu, gotovo vredno omembe. Koncert Oliverja Dragojevića. Bil je super, bil je nepozaben in tudi po tem mi bo februar 2008 gotovo ostal v spominu.

Če povzamem po ključnih besedah: Študij, izmenjava študentov, delo, Oliver, (moj) blog, bolečine v križu, izboljšanje financ….

Kaj pa upam da prinaša marec?

Ko bo delo mimo nekaj uric samo zame in za lenarjenje, kako dobro čago v krogu starih prijateljev, veliko zmag mojega NK Maribora, čimbolj sprotno delo na faksu ter nazadnje ampak gotovo ne najmanj pomembno, še naprej tako lepo vreme in čim več gibanja v naravi. Marec 2008 dobrodošel! Pomlad 2008 in za tabo poletje 2008- Dobrodošla!

Ocena februarja 2008: 7

Jole v eni svoji pesmi poje: »Sve su žene ljepe, svaka nešto ima.« Se strinjam z njim. Skoraj popolnoma se strinjam. Bolj zanimivo pa je to, kaj je tisto kar imajo? Zakaj nas ene privlačijo takoj, ene po dolgem času, ene pa nikoli? Zakaj nas navdušenje do nekaterih mineva, medtem ko smo v druge vedno bolj zagledani?

Odgovori na ta vprašanja so seveda zelo relativni in predvsem zelo subjektivni. Pa vseeno. Razpravljajmo malo o tem oziroma jaz bom predstavil svoje misli o tem.

Torej:

1. skupina: Tiste, ki nas privlačijo v trenutku. Privlačijo nas dejansko samo in izključno zaradi svojega videza. Oziroma tista prva stvar, ki nas prevzame je videz. Nekatere se brez lepote (ali če rečemo drugače ravno zaradi neke »nadpovprečne« lepote) izkažejo kot »avše,« spet druge so tudi iz drugih zornih kotov zanimive. Vendar o teh malo več v eni od naslednjih skupin. Torej povprečna predstavnica prve skupine je lahko zanimiva samo za kratek čas…
2. skupina: Tiste, ki nas pritegnejo že ob prvem stiku zaradi svoje neke »energije.« Pod to energijo razumem jaz pač to, da so komunikativne, da niso (pre)obremenjene s svojim izgledom, da so pozitivne, da se znajo pogovarjati o čem drugem kot o razprodajah in o tračih…. Take, ki spadajo v to skupino so vsaj po mojem mnenju dokaj redke. V tem primeru oziroma skupini gre gotovo za predstavnice, ki bi lahko bile oziroma so zanimive vsaj na srednji rok, lahko pa rečemo kar na dolgi rok. Srednji rok omenjam v bistvu zato, ker se pač lahko vsakomur zgodi, da ga ta energija »prevara« in torej realna slika ni takšna kot jo najprej dobimo oziroma si jo naredimo. Ali je razlog naša napačna slika ali njeno pretvarjanje (ali morda kaj drugega)… To pa je vprašanje.
3. skupina: Tiste, ki nam na »prvo žogo« telesno oziroma vizualno niso zanimive. OK, ni nujno, da so nam »grde« (čeprav grdih žensk ni, so samo bolj in manj lepe), ampak pač na njih ni nič »posebnega.« Vendar s časom, ki preteče, ko to osebo vedno bolje spoznavamo začutimo že omenjeno energijo. Takrat na enkrat opazimo, da ima dotična oseba tudi čudovit nasmeh ali kaj drugega…
4. Podobna slika, le obratna. Torej na prvo žogo ni neke energije (je pa vizualna privlačnost), čez čas pa spremenimo tudi mnenje o njeni energiji… Ugotovimo torej, da ni avša oziroma da ni »ljepa bez duše.«

Ti dve skupini (3. in 4.) so že na zelo dobri poti, da postanejo zanimive na daljši oziroma dolgi rok.

5. skupina: Predstavnice te skupine so zagotovo zanimive na dolgi rok. Dejansko jim uspe nas prevzeti že na začetku tako z njihovo lepoto kot tudi pametjo (ali energijo). Seveda tudi tukaj obstaja riziko, da je prvi vtis oz prvotno mnenje zaradi takih in drugačnih vzrokov napačno.
6. skupina: Predstavnice 5. skupine s tem dodatkom, da se vse dobro kar nas prevzema na začetku s časom samo še stopnjuje… Ženske katere bi bile za vženit?
7. skupina: Da ne pozabim omenit še teh. To so pač tiste, ki so nam anti že od samega začetka. To, da so nam anti sicer še dolgo ne pomeni, da so res slabe, ampak pač nekateri so ustvarjeni drug za drugega, spet drugi pa se ne bodo imeli nikoli radi. V bistvu zato, ker je tista »energija« tako šibka ali celo negativna, da nas ne motivira dovolj, da bi želeli to osebo bolje spoznati in morda skozi čas spremeniti svoje mnenje.

V Beogradu je v teh dneh zanimivo, če je ta beseda seveda primerna. Scena, ki sledi in katero ste verjetno oziroma skoraj sigurno videli tudi že na TV me zeloooo spominja na Police Academy 1. Tudi tam izbruhnejo protesti, spopadi in folk dobi predolge prste.

Dekline lahko zaradi tega incidenta baje dobita od 1 do 10 let kazni. Ven bodo tako prišle v najslabšem primeru v začetku svojih 30-ih let.

V bistvu je prav, da se lopove oziroma kradljivce zapre. Vendar spet po drugi strani to ni pošteno, če krade na primer 100 ljudi zaprejo pa samo dve. Ali če rečemo v odstotkih zaprejo samo 2%.

Osebno ju ne bi zaprl. Seveda bi vso ukradeno robo morale vrnit, morda ne bi bilo slabo, če bi še pomagali pri popravljanju in pospravljanju vlomljenih in okradenih trgovin, seveda morata plačat tudi kar mastno kazen ampak 10 let?

Posnetek ki bi bil smešen če ne bi bil žalosten. Kako so policaji v Srbiji branili našo veleposlaništvo. Več o tem si lahko preberete in pogledate tukaj.

Namen tega vpisa ni vzpodbujanje neke jeze, gneva ali celo sovraštva… Namen tega vpisa je samo poudariti, da sem vesel, da je naš predsednik povzdignil glas in odločno zahteval povračilo vse škode in opravičilo. Upam, da bo(mo) pri tem vztrajali!

Kar se pa tiče policije. Verjamem, da imajo težko odgovorno in predvsem nevarno delo. A po drugi strani se ne morem znebit občutka, da se ti policaji niso umaknili zato, ker bi se bali… Umaknili so se pač zato, ker so želeli, da se zgodi to kar se je. Tja pa so se pač postavili zato, da vsaj na prvi pogled zgleda, kot da so dali “vse od sebe” oziroma da so nas branili “do zadnjega moža..”

Tudi mene je danes dokaj šokirala novica, da nas je zapustil gospod Dr. Janez Drnovšek, naš drugi predsednik v zgodovini RS. Bil je velik politik, tako vsaj pravijo tisti, ki se bolj spoznajo na to »obrt.« Sam o njej nimam nekega mnenja, gospoda Drnovška pa cenim predvsem kot človeka.

Spomnim se ga kot človeka, ki je kar »čez noč« začel pozivati k temu, da začnemo skrbeti tudi za sočloveka. Kar »čez noč« se je zavzel za pravičnost in razvoj, ki se je zavzel za ljudi in otroke Darfurja.

Malo prej sem na TV-ju slišal, da je gospod Drnovšek nekoč rekel, da je bila njegova huda bolezen, kateri je na koncu moral prezgodaj priznati poraz, neke vrste blagoslov. Baje je ob tem postal veliko bolj zainteresiran za soljudi, veliko bolj zavzet za probleme, ki so nas morili…

Osebno verjamem, da je bil gospod Drnovšek dober človek že od vsega začetka. Verjamem pa tudi, da je v svoji dobroti postal veliko bolj zavzet in aktiven ravno ob svoji bolezni. Bolezni kateri se je sicer korajžno uprl, kar mu je gotovo vzelo veliko časa in predvsem energije, a kljub temu ni pozabil na dobrodelnost in zanimanje za druge, pa čeprav v oddaljenem Darfurju…

Verjamem tudi, da smo vsi ljudje sposobni dobrih del. Da smo vsi ljudje sposobni povzdignit glas za dobre stvari, verjamem tudi, da vsi to delamo. Ampak ne morem se pa znebiti občutka, da bi to še veliko bolj aktivno delali, če bi si delali manj skrbi za naše vsakodnevne »probleme…« Probleme, ki to sicer gotovo so, a v primerjavi s problemi globalnega onesnaževanja, težav v deželah kjer vlada lakota, izkoriščanje otrok kot delovne sile, celo vojaške sile ipd. (da ne naštevam dalje), to niso niti problemčki.

In morda nas ti vsakodnevni »problemčki« nehajo skrbeti šele takrat, ko nas napade huda bolezen. Bolezen, ki nam morda da slutiti, da ni več tako pomembno koliko denarja bomo privarčevali, kakšno hišo bomo imeli, kakšen avto bomo vozili… Pomembno je (samo še) to, da poskušamo ta svet zapustiti boljši, kot je bil v času našega življenja….

Gospod Drnovšek bo ostal vsaj v mojem spominu kot pozitivna osebnost!

Iskrene sožalje vsem prijateljem, znancem in predvsem sorodnikom!

Danes sem se čisto naključno spomnil ene, v moji rani mladosti, zelo znane glasbene skupine. The Kelly Family. Se spomnim, da sem imel njihove kasete (takrat še kasete ja). Star sem bil morda nekje okoli 10 let (+- kako leto), ko sem v medijih prebiral, da ta družina živi na ladji. To se mi je zdelo že takrat tako zelo kullllll, danes pa mi je ta ideja še bolj všeč. Škoda da ni MTV posnel tudi njihovega stanovanja.

Kolikor se spomnim nazaj sem imel rad skoraj vso njihovo glasbo. Nekatere od teh komadov sem se celo naučil na kitaro. Ob današnjem jutranjem surfanju po youtube-u sem zasledil naslednjo pesem, katere se spomnim kot zelo popularne in posledično tudi meni zelo priljubljene:

Še bolj zanimiv pa mi je bil ta posnetek na katerem se je med petjem Paddyu zgodil zanimiv »incident:«

Zelo me zanima kaj se je zgodilo oz kaj se dogaja s Kellyi danes? Nekje uživajo in zapravljajo svoje bogastvo? Skrbijo za »mladince« skupine? Ali je morda njihova ladja potonila? Gospod Google bi gotovo našel odgovor tudi na to vprašanje, a kaj, ko sem po eni strani prelen, da bi se sedaj v to poglabljal. Tako pač Kellyi ostajajo samo lep spomin ne neke druge, otroške čase… Morda je celo bolje, da ostanejo v taki luči….

Samo bedak se zanaša na srečo. Vsak je sam svoje sreče kovač! Sreča se slej kot prej obrne. In še mnogo je misli o sreči katere sem slišal, ali pa sem si jih celo sam izmislil. Sreča. Ne bom se spraševal kaj to je, ali kdaj je človek srečen. To je namreč zelo relativno. Spraševal se bom, koliko sreča (ali njeno nasprotje-smola) vpliva na naš vsakdan in naše rezultate ter posledično zadovoljstvo.

Ta misel oziroma razmišljanje o tem me je v bistvu ponovno »napadlo« danes. Prvič sem o tem začel resneje razmišljati ob oziroma po ogledu filma Match point. Ogled na vsak način priporočam. No tam je bilo govora o tem, kako v nekem določenem momentu teniška žogica zadene vrh mreže in se odbije v zrak. Postavi se vprašanja na katero stran bo padla? Od tega je lahko odvisen rezultat celotnega dvoboja. Ali kot pokaže konec filma, od tega je lahko odvisno naše celotno življenje. Pa dovolj o filmu, kot že rečeno, oglejte si ga! Če Vas delček opisa filma in njegove tematike ni prepričal naj omenim še to, da v njem igra Scarlett Johansson.

Kaj pa se je zgodilo danes? Ja izpit sem pisal. Izpit za katerega sem se odkrito povedano učil zelo malo (kot tudi za večino drugih, pa ne da bi se hvalil s tem) Profesor začne narekovat vprašanja, moja vprašanja mi kar ugajajo, da ne rečem celo zelo ugajajo, medtem ko o vprašanjih druge skupine nimam pojma. Žogica se je torej definitivno obrnila na mojo stran (enkrat za spremembo). Tako lahko rečem, upam sicer da ne govorim prehitro, da sem oziroma da bom naredil izpit samo zato, ker sem imel srečo! Sreča je tako torej odigrala ključen moment v mojem življenju. No ne v življenju kot celoti, ampak v študijskem življenju, ali vsaj v delu le tega.

Kaj pa če pogledamo na življenje kot celoto? Ali ima sreča tako velik vpliv tudi na ostale mnogo bolj pomembne aspekte? Kakšno vlogo odigra sreča pri iskanju in pridobitvi dobre službe? Res je, da lahko s primerno izobrazbo in znanjem veliko doprinesemo tudi sami, ampak kaj nam to vse pomaga, če nimamo tistega kančka sreče? Kaj pa pri iskanju našega življenjskega sopotnika? Kaj če nam zmanjka tista malenkost sreče, pa naše “sorodne duše,” katera sicer obstaja nikoli ne spoznamo, čeprav je le streljaj oddaljena od nas? In ostale podobne in ključne situacije, ki pa so lahko še kako odvisne od sreče…

Čeprav nekako ne verjamem oziroma ne želim verjeti v neko srečo oziroma neka naključja, oziroma raje verjamem, da je vsak svoje sreče kovač, a ko začnem o tem razmišljati in ko se spomnim na svoje (predvsem študentske) dosedanje izkušnje, dobim nek čuden občutek, da sem veliko bolj odvisen od neke sreče oziroma srečnih naključji kot bi si sam želel….

Jutri pa nov izpit. Že tretjič. Upam da me bo tokrat sreča spremljala, čeprav sem poskušal tveganje smole z relativno pridnim učenjem čimbolj minimizirat. Če pa bodo vprašanja tiste druge skupine spet toliko lažja/težja kot moja, pa se bom verjetno spet začel spraševati…

Pa še “reklama” za omenjen film:

Osebno verjamem, da obstaja v naravi zdravilo za vsako bolezen. Oziroma bi obstajalo, če ne bi ljudje našega lastnega življenskega prostora tako uničevali, kot da je svet tukaj samo za nas in zaradi nas. No ampak to je že neka druga zgodba. Pred dnevi sem dobil na mail to zanimivo zadevo o zdravilni moči vode. Velikokrat sem že slišal, da je potrebno popiti ogromno tekočine, predvsem seveda vode. Do sedaj tega nisem jemal resno, oziroma sem se tega vedno zavedal, vendar nisem nikoli izvajal. Po tem, ko sem prebral ta mail, sem se odločil, da bom spil več vode. In sem jo do sedaj danes že kar nekaj. Počutim se sicer isto (dobro) kot takrat, ko je ne pijem toliko, s to razliko da sedaj hodim več na »minus 2 deci.« Ampak škodit mi to gotovo ne more. Pijmo ga! Pijmo jo! Vodo!

PIJTE VODO NA PRAZEN ŽELODEC

Dejstvo, da je boljše »ne« piti mrzlo vodo po obroku vsekakor drži.

Na Japonskem je navada, da pijejo vodo takoj zjutraj, ko se zbudijo. Tudi znanstveni testi so dokazali prednosti te tehnike. Zdravljenje z vodo daje rezultate za »stare« in resne bolezni kot tudi za »nove« moderne bolezni – priznano je kot 100%-no uspešno za zdravljenje naslednjih bolezni: glavobol, bolečine v telesu, srčni sistem, artritis, hitro utripanje srca, epilepsija, maščobe v krvi, bronhitis, astma, tuberkuloza, meningitis, bolezni ledvic in uroloških organov, bruhanje, gastritis, diareja, hemeroidi, diabetes, zapeka, vse bolezni oči, bolezen maternice, rak in menstrualni problemi, bolezni ušes, grla in nosa.

METODA ZDDRAVLJENJA:

1. Takoj ko se zjutraj prebudite, preden operete zobe, popijte 4 x 160 ml kozarcev vode (640 ml)
2. Operite zobe in ustno votlino in ne jejte niti ne pijte nič naslednjih 45 minut.
3. Po 45 minutah smete normalno jesti in piti.
4. Po 15 min. (kolikor je trajal vaš zajtrk/kosilo/večerja) ne jejte niti ne pijte nič naslednje 2 uri.
5. Starejši ali bolni ljudje, ki ne bodo mogli spiti 4 kozarce vode takoj na začetku (dokler se ne privadijo), lahko pričnejo tako, da spijejo naenkrat toliko kolikor morejo, a potem vsak dan povečujejo količino vode, tako da doesežejo te 4 kozarce vode.
6. Ta metoda bo ozdravila bolezni, medtem ko bodo zdravi uživali še večje zdravje.

KOLIKO DNI JE POTREBNO ZA OZDRAVITEV NASLEDNJIH BOLEZNI:

1. visok krvni pritisk – 30 dni
2. gastritis – 10 dni
3. diabetes – 30 dni
4. zapeka – 10 dni
5. rak – 180 dni
6. tuberkoloza – 90 dni
7. tisti, ki imajo artritis, lahko to metodo zdravljenja izvajajo samo 3 dni v prvem tednu, od drugega tedna naprej pa dnevno

To zdravljenje nima stranskih učinkov, razen pogostega uriniranja.

Dobro bi bilo, da imamo to navado za dnevno prakso tekom celega življenja, a ne samo dokler zdravimo bolezen. Pijte vodo in ostanite aktivni.
V tem je smisel. Kitajci in Japonci pijejo vroč čaj med jedjo…….ne hladno vodo. Mogoče je čas, da osvojimo njihove navade pitja (toplo po malih požirkih) med jedjo.

Ta članek je koristen za tiste, ki radi popijejo hladno vodo.
Lepo je popiti kakšno hladno pijačo po obroku, ampak hladna voda bo skupaj zlepila maščobe, katere ste pred tem užili – te vam bo upočasnilo prebavo. Kadar takšne sestavine reagirajo s kislino, se zlomijo čreva in jih apsorbirajo hitreje kot gosto hrano. To bo razbrazdalo čreva (poškodovalo črevesne resice) in kaj hitro povzročilo debelost in pripeljalo do raka. Zato je boljše piti toplo juho ali toplo vodo po obroku.

Vsi smo že kdaj doživeli takšno ali drugačno zavrnitev. Vsi vemo, da zavrnitve bolijo še posebej če gre za zavrnitev s strani nam ljube osebe. Vsi ki smo kdaj bili zavrnjeni vemo, da slej kot prej preboliš. Ampak to mora pa še posebej boleti:

Čeprav je na koncu šel tip iz igrišča s pirom (vsaj zdi se mi da je bil pir ) v roki, mimo navijačic pa še maskota ga je tolažila… Ampak vseeno… mislim da še vedno boli.

Kompliment pa tudi ženski (po eni strani)! Večina bi jih namreč “zaglumla” pa mu po tem v backstageu rekla da se naj “spelje…” Ta je bila vsaj toliko poštena in odkrita, da mu je to povedala pred več 10.000 ljudmi, katerim je s tem pokvarila “show” in jim dala povod, da jo izžvižgajo…

Upam da je tipa potolažila kaka navijačica….

Ta video sem pred dnevi dobil na mail. Morda ste ga že tudi sami videli. Sicer pričakujem kakšni bodo odzivi. Nekadilci, med katere spadam tudi sam, se bomo zgražali in poudarjali, da smo to itak vedli, kadilci bodo pa ali iskali razloge zakaj ta test ni verodostojen (kdo pa pokadi 400 cigaret v parih urah?) ali pa bodo rekli “Ja saj vem, da se ubijam.” in bodo kadili naprej. Če pa bo komu tudi ta video pomagal, da bo začel razmišljati o prenehanju pa toliko bolje. Predlagam ogled!