Tema tedna: Samocenzura
Ali se samocenzuriram(o)? Gotovo. Res je, blogovstvo (in ostali sodobni načini izražanja naših misli in komuniciranja) je kul. Blogovstvo nam omogoča širšo javnost seznanjati s svojimi razmišljanji, dilemami, strahovi, idejami, blodnjami, željami, dogodivščinami, fantazijami in pač vsem kar je temu podobno. In to je za vse tiste, ki radi razmišljamo, imamo dileme in strahove, imamo noro dobre ideje (ali pa samo nore
), radi pa tudi tu pa tam kdaj zablodimo oziroma zabluzimo nekaj odličnega.
Vsaj kar se mene tiče, skoraj da ni neke tabu teme, o kateri na svojem blogu ne bi želel oziroma upal pisati, če bi me to pač prijelo. Pa vseeno verjamem in trdim, da sam sebe še kako samocenzuriram. Zanimiv paradoks, a ne? O čem torej govorim?
Na svojem blogu si težko zamišljam, da bi pisal o nekih svojih skritih željah, o svojih najglobljih (pozitivnih ali negativnih) čustvih, o svojih nekih »strahovih« in dilemah… Zakaj pa po tem to, če pa sem še malo prej rekel, da bi si načeloma upal na blogu pisati o (skoraj) vsem? Problem današnje družbe oziroma komunikacije je po mojem mnenju v tem, da smo vsi veliko boljši govorci (ali v primeru blogov - pisci) kot pa poslušalci (bralci). Ne bom trdil, da sem jaz glede tega svetla izjema, tudi jaz (včasih) ne znam pravilno poslušati, oziroma se ne trudim dovolj, da bi to kar sogovornik govori tudi dejansko slišal, a vem, da sem vseeno še veliko boljši poslušalec kot sodoben »povprečen« poslušalec. In v tem se po mojem mnenju skriva glavni razlog, da se kljub odprtosti komuniciranja še vseeno samocenzuriramo. Za sebe namreč vem, da je nekaj zaupati nekomu včasih lahko dokaj težko, terja nek napor in enostavno se mi ne zdi smiselno tega truda vlagati, da bi nekomu povedal nekaj osebnega, ko pa me ta oseba ne posluša, ali še huje se sploh ne trudi me resnično slišati kaj mu želim povedati. Želeti nečemu prisluhniti in želeti si nekaj slišat. Sliši se podobno oziroma sorodno? Razlika je neverjetna…
Torej samocenzura na blogih je po mojem mnenju nekaj čisto naravnega. Normalnega. Kaj pa samocenzura v krogu družine in prijateljev? Ali je tudi tukaj prisotna?
Je. Gotovo je. Družina je sicer osnovna celica človeške družbe (ali kako smo že temu rekli v šoli?), v družini najdemo vzpodbudo za doseganje in premagovanje prvih izzivov in ciljev, v družini najdemo tolažbo ob prvih razočaranjih in neuspehih. Če človek prebere ta stavek še enkrat, se mu zdi skoraj neverjetno, da bi se tudi pred družino samocenzuriral. Vendar je vsaj pri meni tako, da tudi v krogu družine nekako ne govorim, oziroma ne morem govoriti o popolnoma vsem, kar mi roji po glavi. Še sreča, da sem prepričan, in vem, da nisem neka čudna izjema. Vem, da tudi drugi ljudje v krogu družine enostavno ne morejo in ne želijo govoriti o popolnoma vsaki temi. Čeprav, če ne moremo govoriti o vsem z našimi najdražjimi, z našim »mesom in krvjo,« s kom pa po tem sploh lahko? O čisto vsem, ne moremo govoriti z nikomer, razen sami s seboj. Kaj pa nam ostane takrat, ko se ne moremo (oziroma ne želimo) obrniti na svojo družino, pogovor s samim seboj pa nam ni dovolj?
Takrat pa stopijo na »sceno« naši prijatelji in prijateljice. Zanimivo je, da ponavadi o neki temi ne moremo govoriti z družino, pa se pač obrnemo na prijatelje (ko gre za tako stvar, da enostavno »nekomu moraš povedati«) in obratno, torej ko se ne moremo (oziroma ne želimo) obrniti na prijatelje »vskoči« družina… Kdor ima prijatelje in družino lahko torej govori brez samocenzure?
Žal ni čisto tako. Prvič zato, ker je danes najti prijatelja (ali rečimo partnerja v pogovoru), kateremu boš dovolj zaupal, da mu boš povedal določene stvari že dokaj zakompliciran projekt. Tudi če dobiš o neki osebi občutek, da bi ji lahko veliko povedal, nastopi problem če ti je ta oseba pripravljena prisluhnit? In tudi če ti je pripravljena prisluhnit še niso izpolnjeni vsi pogoji. Poleg že omenjene nevarnosti, da te posluša samo z enim ušesom, je morda še večja nevarnost ta, da to kar mu/ji poveš zaupno kmalu konča v nekih nepovabljenih ušesih. Morda še bolj neprijetna nevarnost, ki nas »sili« v samocenzuro, je ta da nas ta oseba ne bo razumela in se ji bo to kar za nas predstavlja »žgočo« temo morda zdelo nekaj nepomembnega ali celo butastega, ali Bog ne daj, smešnega.
Vendar, že stara ljudska oziroma »gamblerska« modrost pravi, da »kdor ne reskira, ne profitira.« Vsak človek rabi nekoga, ki mu lahko zaupa skoraj vse. Je že pač tako, da svoje največje skrivnosti ne poveš takoj, če jo sploh poveš. Pri teh stvareh gremo ponavadi iz manjšega na večje, tako zaupamo vedno več, dokler morda ne povemo svoje »velike skrivnosti.« Če pa doživimo razočaranje, pa se seveda ustavimo in tej osebi več ne zaupamo. Ko se pa to zgodi, se pa ponavadi tudi raven samocenzure zelo poveča, ali povedano drugače, spet s slovenskim pregovorom oziroma frazo, kdor stopi na kačo se boji vrvi. In po »sistemu« osel gre samo enkrat na led, se po tem zapremo v vase…. Neprijeten in nezdrav občutek, a včasih tudi koristen.
Kaj torej reči na koncu? Samocenzura je, in prav se mi zdi da je. Vsega pač ne moremo povedati, nekatere misli so pač samo naše. Zakaj bi moral recimo ljudem povedat da mam tri nevidne prijatelje?
To so samo moji prijatelji in ne vem koga ima pravico brigati o čem se pogovarjamo in kaj počnemo?
:)
Blogovstvo in ostale nove, sodobne variante komuniciranja so več kot dobrodošle. Enostavno super je, da lahko tudi mi »mali« in »nepomembni« posamezniki predstavimo sebe na internetu, podobno kot so to včasih lahko počeli samo slavni in vplivni. Vendar pa vsega na blog enostavno ne moremo in ne smemo zapisati. Obstajajo tudi teme, o katerih je veliko lepše govoriti na 4 (ali 6 ali pa še več) oči v živo, s prijatelji ali družino ob vrčku piva ali ob večerji….







Pingback avtorja Delček misli G.Plohla » Bo zaradi riti imel v prihodnje manjšo “rit?” — 1.02.2008 @ 15:28
[...] kjer je dostopno vsem (tudi potencialnim bodočim delodajalcem), zato malo samoobvladanja in samocenzure (o kateri smo pisali prejšnji teden na vzpodbudo blogrole) gotovo ne škodi. Nikoli namreč ne [...]