Je že tako, da če konec leta vsi mediji, vsa podjetja in ne vem kdo še vse dela takšne in drugačne analize preteklega leta, da po tem tudi jaz kot navaden smrtnik ne morem mimo tega. Je pa tudi res, da bi nas bolj kot to kar je bilo moralo zanimati in »skrbeti« to kar prihaja.

LETO 2007:

Leto, katero je bilo za mene vse prej kot slabo, res pa je, da bi lahko (in sem si tudi želel in planiral) bilo tudi veliko boljše.

Zdravje je hvala Bogu služilo, glede na to, da sem še relativno zelo mlad bi vse drugo kot to, da mi zdravje služi predstavljalo veliko razočaranje in skrb. Odnosi s soljudmi so bili tudi kar OK, a glede tega tako vsi vemo, da je lahko čisto vedno boljše. Finance? No ja, denarja ni nikoli dovolj ne? Oziroma več kot ga zaslužiš-več ga zaružiš. Tako da upam, da ga bo drugo leto še več! Res pa je, in to je treba takoj poudarit, da je s financami povezana edina moja novoletna zaobljuba za leto 2007, katero sem uspel v tem letu v celoti izpolnit. O njej sem na svojem blogu že pisal, pa morda kot ideja oziroma vzpodbuda, Vas drage obiskovalce še enkrat spominjam na naslednji vpis:

http://gplohl.blog.siol.net/2007/03/31/ravnati-bolje-s-svojim-denarjem/

Res je, da zadeva zahteva veliko samokontrole in discipline, ampak ko zalaufa pol je super! Tako da če želite imet v novem letu več pregleda nad svojim denarjem in posledično več denarja priporočam vsem, da začnete s čim podobnim.

2007 je bil sicer malo manj poln nepozabnih doživetji kot 2006, a bo kljub temu ostalo to leto tudi v lepem spominu na primer po obisku Muenchna in Oktoberfesta. Tudi v celoti gledano je bilo leto 2006 vsaj zame veliko boljše kot leto, ki se počasi poslavlja. A zakaj bi »tarnali« o preteklosti? Poglejmo torej naprej…

LETO 2008:

Ciljev in želja je že kar nekaj, a večina je tako osebnih, da jih na tem mestu niti ne mislim kaj posebej izpostavljat. Vseeno pa bom par čisto »splošnih« želja tukaj napisal, saj sam verjamem, da preko teh »enostavnih« (v navednicah zato, ker so enostavni samo na videz, v resnici pa znajo bit te zadeve včasih kar zahtevne…) ciljev vodi pot do izpolnitve vseh tistih »težkih« (ki pa to verjetno sploh niso).

Torej v novem letu bom:

1. Se osredotočal na vse dobro kar imam in poskušal čim manj razmišljat o slabih negativnih stvareh. Zakaj? Zato ker iz izkušenj vem, da je to veliko boljše, kot smiliti se sam sebi in verjemite, če kdo ve kaj govori, ko govori o tem, po tem sem to jaz! Pa tudi zaradi filma The Secret, katerega prvih 20 minut si lahko ogledate na naslednjem youtube clipu. Če pa je še slučajno res kaj na tem, po tem pa se pozitivno razmišljanje dvojno splača ne?

2. Poskusil se upreti sivini vsakdana, s ciljem, da bi lahko čez leto dni, ko bom delal analizo leta 2008 zapisal brez obotavljanja, da je bil vsak dan nekaj posebnega, nekaj novega in morda celo nepozabnega…

3. Svojega časa ne bom več zapravljal! Tako ne za nepotrebne stvari (preveč ur pred TV, za računalnikom…), kot predvsem ne za ljudi, ki svojega časa ne bodo želeli preživljati z menoj.

4. Iz drugega dela točke 3. je razvidno, da bom v novem letu začel samega sebe še bolj cenit (že sedaj se zavedam svoje vrednosti), kar je po mojem mnenju predpogoj, da nam lahko uspe vse ostalo kar si želimo…Seveda se iz točke 3. da tudi razbrati, da bom nekatere ljudi začel »manj ceniti,« tiste ki pa so tega vredni pa še veliko bolj kot jih danes…

5. V novem letu bom postal še bolj priden in odločen in predvsem nepopustljiv pri želji in aktivnostih za dosego določenih ciljev!

Pa naj bo dovolj teh »enostavnih« ciljev. Treba je samo še poudariti, katere dve misli me bosta v letu 2008 vodile skozi vsak dan:

1.) Počni to, kar se ti zdi prav in istočasno veš da je prav! Počni to tako, da boš lahko ob koncu dneva vsakomur brez kančka slabe vesti pogledal v oči in rekel: »Imam mirno vest….«
2.) Zvečer preden grem spat, se bom vprašal: »Če bi to bil moj zadnji dan v življenju, bi obžaloval, da sem ga preživel kot sem ga? Dejstvo je, da bo prišel dan, ali pa kar veliko dni, ko bo odgovor »da.« (bodimo realni in ne delajmo si utvar) Moja naloga je samo, da poskrbim da bo čim več takšnih dni, ko bo odgovor jasen in glasen: NE!

Pa samo še beseda ali dve o tistih »težkih« ciljih (torej konkretnih, kaj si želim v letu 2008 doseči). Kot študent ekonomije sem imel opravka tudi z Managenentom, tam so nas naučili, da je najbolj pomembno da so cilji jasno definirani in merljivi (da bomo torej vedeli kdaj smo dosegli kar smo si zadali!). To bom imel sedaj v mislih, ko bom te cilje začel zapisovat na list papirja. Tudi Vam, tistim ki si boste postavili neke cilje (to seveda predlagam čisto vsem) seveda toplo priporočam, da imate to v mislih.

Sedaj pa res čas da zaključim z bloganjem za leto 2007. Vsem blogerjem, ki berete te besede želim v novem letu obilo pozitivnega razmišljanja, to je dejansko vse kar Vam želim, saj namreč verjamem, da je že to dovolj, da lahko če dodamo še malo truda dosežemo skoraj da nemogoče! Verjemite mi, tudi tukaj malo vem kaj govorim. Torej, pozitivno razmišljanje, zastavite si cilje, začnite jim sledit, bodite hvaležni za to kar že imate, bodite nepopustljivi ob ovirah (in si ne delajte utvar da le teh ne bo, verjetno Vas prva ovira resnejša čaka že v prvih dneh januarja ) in s kančkom sreče….si lahko rečete samo še »Sky`s the limit!«

Ali če drugače vprašam. Lahko ostanemo med prazniki lačni?

Danes, ko je bila nakupovalna mrzlica v Europarku v Mariboru na zelo visokem nivoju (če ne celo na vrhuncu), sem v tamkajšnjem sicer zelo priljubljenem Al Capone-ju (pizzeriji in špageteriji Al Capone) doživel neprijetno razočaranje, o katerem sem se odločil da bom napisal tudi na svojem blogu in jim s tem naredil malo negativne reklame, saj mislim, da je to vredno vsake kritike.

Torej gremo k stvari. Kot že rečeno je bila danes v Europarku pač “Božična” gužva, prav tako seveda tudi v moji sicer zelo priljubljeni pizzeriji Al Capone. Pridem tja s kolegico, komaj najdeva mizo (ravno je nekdo zapustil restavracijo), sam se odpravim do toalet, ko se vrnem do mize pa za mizo sedi nekdo drug. Ne daleč vstran stoji moja kolegica in mi pojasni, da so ji v Al Caponeju povedali, da bo na študentski bon možno spet jesti šele po praznikih. Sedaj me pa zanima:

Kje na bonu ali kje drugje je bilo to napisano? Dvomim, da so v Al Caponeju o tem obvestili študente, vsaj mene niso.

Ali bi jim bil res tako zelo velik problem speči pico in jo dati na študentski bon, tako kot to počnejo vse ostale dneve v letu ko pač v Europarku ni take gužve in toliko bolj bogatih gostov od nas “študentekov?” Vsaj z vidika lojalnosti odjemalcu bi to bilo nekaj čisto vsakdanjega! Če pa hočeš imeti v sodobnem tržnem sistemu lojalnega odjemalca, pa je pogoj poleg dobre ponudbe tudi lojalnost odjemalcu! Že Jezus je rekel da kar pričakuješ od drugih, da moraš tudi njim dati!

Ali ni od omenjene restavracije nepošteno, da če lahko praktično celo leto živijo predvsem na račun študentov, da potem na le te pozabijo, ker pač dobijo od drugih gostov denar takoj, pri študentih pa pač morajo malo počakati?

In nazadnje, ali ni to kršenje mojih oziroma odjemalčevih pravic? Me zanima kaj bi na to rekli pri ŠOUM-u.

Pa da zaključim. Razen tega vpisa, s katerim pač želim z mojo slabo izkušnjo seznanit čim več ljudi, ne mislim glede tega narediti več čisto nič, ker se mi enostavno ne da, oz vem da ne bi s tem nič pridobil. Dejstvo pa je, da čeprav imajo v Al Caponeju zelo dobre pice, na bone verjetno celo najboljše, pa se jim zna zgoditi da so danes za zmeraj zgubili vsaj eno stranko. (torej mene) So namreč pice dosegljive tudi za veliko cenejše bone, toliko boljša pa pica v Caponeju spet ni, da bi moral nekomu za njo plačevati več, če me pa lahko ta nekdo v trenutku ko ima veliko povpraševanje kar tako “skensla.”

Vse študente, ki boste to prebrali in jeste v omenjeni piceriji pozivam, da naj o tej moji izkušnji obvestijo čim več znancev!!

Danes sem najprej gledal MTV Cribs. Sem že razmišljal o tem, da bi se moj današnji vpis dotikal tega, kako nekateri danes živijo v pravih graščinah, medtem ko nekateri nimajo niti strehe nad glavo, ampak na srečo (ali pa na žalost) je “usoda” želela, da danes pišem o nečem drugem. O nečem kar me tako zelo spominja na moje rosno mladost, oziroma recimo kar otroštvo.

Knight Rider! Oh ja… Kako sem se na to spomnil? Najprej je eden izmed nesramno bogatih zvezdnikov imel točno tak avto v svoji zbirki, po tem pa sem še preklopil na eno izmed TV, ko se je ravno začela definitivno najljubša serija mojega otroštva!

Spomnim se, da ko sem bil še mali, ampak res mali, da smo kupili naš prvi videorekorder samo zato, da sem si lahko te serije snemal in jih vedno znova gledal. Ko sem bil majhen, mi je bilo zelo neprijetno, če sem ostal kdaj sam doma. Če sem lahko gledal Knight Riderja teh problemov ni bilo. Ko sem bil majhen, je v moji domišljiji naša “katrca” bila Kitt, katerega sem klical preko svoje otroške ure. Ko sem bil mali, je bilo res malo stvari, ki so me tako navdušile in prevzele kot ravno ta serija. Zato sem danes, ko sem jo po goli slučajnosti spet ujel na TV in si jo ogledal, padel v neko prav posebno nostalgijo, ki me je vzpodbudila, da sem napisal ta vpis. Pa kaj bi govoril, tisti, ki ste to serijo imeli vsaj pol tako radi točno sami veste o čem govorim. Tisti, ki pa je niste nikoli gledali pa tako verjetno tega ne berete. Če pa je vseeno morda kdo takšen tukaj, ki to bere, pa ne ve točno o čem je govora pa sledi youtube clip…

Že samo ta tema (melodija) je kilersko dobra, ni?

Naj začnem ta vpis z verzom oziroma delom ene zelo znane pesmi skupine Bon Jovi: It`s a bitch, yeah life`s a roller coster ride, the ups and downs will make you scream somtimes….

Za prave Bon Jovi fane ne bo težko ugotoviti o kateri pesmi je govora, pa tudi ostali ste jo gotovo že slišali, saj je pesem bila svoj čas zelo velik hit. Tako da bom malo “hudoben” pa Vam naslova ne bom povedal, sicer pa to za sam moj vpis v tem trenutku tako ali tako ni tako pomembno, to je samo asociacija, ki je na nek način vplivala na to, da sem začel pisat ta prispevek… No res pa je, da mi ta pesem v tem trenutku tudi prihaja iz zvočnikov mojega PC. Pa dovolj, vrnimo oziroma lotimo se teme!

Tudi jaz, tako kot vsi ostali imam svoj dobre in svoje slabe dneve. Tudi jaz imam dneve, ko se mi zdi, da bi lahko segel do neba in iz njega odtrgal najlepšo zvezdo in dneve, ko imam občutek, da sem manjši od najmanjšega paramecija…. To je nekaj čisto normalnega, verjamem da je tako pri vsakem izmed nas, torej tudi pri vsakem, ki sedaj bere ta vpis.

Pa poglejmo kakšen sem, ko sem na tleh. Čisto nasprotje tega kar sem ponavadi. Za sebe trdim, da sem po naravi optimist, po naravi človek, ki v vsaki slabi stvari išče (in ponavadi tudi najde) nekaj dobrega, a ko sem na tleh se mi dogaja ravno obratno. Saj res, da v življenju nimam ravno sreče, a na srečo tudi nimam (pretirane!) smole… Pa vseeno ko imam črn dan, je črn v celoti. OK, tudi to ni nič nenavadnega ne?

Kaj je pa po tem sploh tisto, o čemer bi rad v tem vpisu pisal, oziroma česar ne razumem? Pri meni je tako, ko padem v neko večjo krizo, ki se lahko včasih vleče tudi po nekaj dni, je za izhod iz le te potrebno predvsem to, da zadeve razčistim v svoji glavi… Ko mi to enkrat uspe, šele takrat vidim in opazim, da je škoda vsake minute, kaj minute sekunde, katero sem preživel v bediranju zaradi v večini primerov (ne)pomembnih stvari…

Po tem razmisleku ponavadi ugotovim tudi to, da čeprav nimam absolutne oblasti nad vsem kar me večkrat iztiri, pa v večini primerov lahko stvari sam izboljšam oziroma popravim. Res je, da mogoče ne morem spremeniti tega, da si ne morem kupit čevljev za 400 €, lahko pa si izberem druge, ki mi bodo cenovno dosegljivi in me bodo prav tako osrečili. Preden bo kdo rekel: “Ta ni normalen, če se sekira zaradi takih stvari.” naj povem, da so ti čevlji samo metafora, s katero želim povedati, da v življenju pri večini slabih stvari, za katere nam zgleda da ni izhoda iz njih, obstaja neka druga alternativa. Ali če povem drugače, če so zaprta vrata, se bo nekje odprlo okno! Če pa ne, pa se bodo morda odprla katera druga vrata (ali okno), ki vodita prav tako v boljši jutri.

No in po razmisleku o katerem sem prej govoril, ponavadi ugotovim ravno to. Prav nenavadno je, kako hitro se lahko moje razpoloženje in pogled na svet kot celoto, kot tudi moj mali svet popolnoma spremeni. Saj ne trdim, da se na enkrat počutim kot najsrečnejši človek na svetu, ali če se izrazim metaforično, da si lahko grem na enkrat kupit tiste čevlje za 400 €, definitivno pa imam vsaj v tistem trenutku (in po tem naprej, dokler ne nastopi nova kriza ali nov spust) občutek, da sem s pozitivnim razmišljanjem sposoben premagati vse oziroma vsakogar! In to me po tem drži včasih nekaj dni, včasih pa tudi nekaj mesecev…dokler nekega (ponavadi temnega in hladnega) dne spet ne pride tisti občutek, da sem sam proti vsem, da imam najbolj nesrečno usodo na svetu, ali pa vsaj v Sloveniji . Tega pa po tem več ne razumem….zakaj se mi to zgodi? Zakaj to dopuščam, čeprav na koncu vedno ugotovim, da mi to ni prineslo ničesar, odneslo pa mi je nekaj trenutkov, ur, dni ali celo tednov, ki se ne bodo več nikoli vrnili, jaz pa sem jih zapravil s tem, ko sem se “sam sebi smilil” dokler nisem šel sam sebi že krepko na živce?

Ne pričakujem, da mi bo kdo dal na to odgovor, oziroma da ga bom sam odkril, saj mislim da če bi mi to uspelo, da bi hitro bil med pametnejšimi (in tudi bogatejšimi ) ljudmi na tem svetu. Je pač že tako, da je to del same »vožnje« življenja, da se moramo tu pa tam kdaj znajti tudi na tleh in zakričati, da bi lahko spet sledil vzpon.. V končni fazi že teorija poslovnih ciklov uči, da po vsaki ekonomski rasti pride padec. Tako da bom se moral s tem tako jaz, kot vsi ostali ki se morda sprašujete podobno kot jaz enostavno sprijaznit.

Pomembno je samo to, da se zavedam, da vsaka minuta, ki mine v neki slabi volji, v nekem »badu« mine za zmeraj… Več kot je takšnih minut, manj bo onih dobrih. Pomembno je tudi, da se zavedam da je dejansko vse v glavi, kot radi rečemo, če bom se trudil bit v glavi pozitiven, bo tudi moja okolica in s tem moje celotno življenje do mene bolj pozitivno. O tem na zelo zanimiv način govori film The secret, ogled katerega priporočam vsem. Sam sem si ga ogledal že nekajkrat, pa čeprav ne morem rečt, da se v celoti strinjam oz da v celoti verjamem vsemu kar so tam povedali, pa je osnovna ideja gotovo resnična. Zakon privlačnosti. Negativno razmišljanje privlači še več negativnega, pozitivno razmišljanje privlači pozitivne stvari….

Tako, tudi s tem vpisom sem na nek način premagal to »depresijo« v kateri sem se znašel v zadnjih nekaj dneh. Če bodo tukaj napisane besede pomagale še komu drugemu super, če pa ne, pa glavno da grem jaz z jadri obrnjenimi v pravo (pozitivno!) smer naprej… Upam, da bo to potovanje trajalo čim dlje, čeprav na podlagi preteklih izkušenj vem, da bo slej kot prej verjetno spet prišel kak padec…. A tako pač žal je.

Do naslednjega vpisa… Obilo dobre volje, čim manj kriz in predvsem veliko pozitivnega razmišljanja!

Počasi bo minilo leto odkar smo tudi Slovenci ponosni člani Evropske monetarne unije, ali z drugimi besedami, ponosni uporabniki € - EURA. Čeprav v osnovi namen tega vpisa ni tarnati nad podražitvami, bo se verjetno točno tako zaključil. Dejstva so pač dejstva. Inflacija ki rine že proti 6 %, opozorila iz EU, vsakodnevna poročanja medijev in predvsem moja osebna opažanja glede podražitev so nekaj, česar ni potrebno iskati z lučjo pri belem dnevu.

Pa se vrnimo najprej malo nazaj…

DECEMBER 2006

V pričakovanju novega leta, v pričakovanju nove valute. Po eni strani se tega seveda veselim, čeprav vem, da bom pogrešal naše dobre stare jurije! V medijih zasledimo dejansko dvoje poročil:

1.) Kako smo zgled vsem ostalim novim članicam, ker smo tako hitro izpolnili pogoje za prevzem skupne valute.
2.) Kako se ljudstvo na podlagi izkušenj ostalih držav boji predvsem podražitev, pa tudi, da bodo imeli slab občutek za vrednost naše nove valute.

Pride januar 2007. Voščimo si srečnega, zdravega pa tudi veliko denarja. Potrošimo še naše zadnje tolarje (razen tistih, ki smo si jih shranili za spomin) in začnemo trošiti samo € V trgovinah so nam v pomoč dvojno označene cene, podražitve se sicer pojavijo, vendar “vzdržne.” Jaz razen tega, da si zaradi drobiža, ki to več ni, kupim novo denarnico se tudi dokaj hitro navadim na novo valuto…

Pa spet v sedanjost…

DECEMBER 2007

Jaz pri frizerju. Tukaj sem bil nazadnje v mesecu oktobru. Ko pri plačilu poudarim da sem študent in torej pričakujem popust, mi frizer po tem ko mi reče: “To bo pa 8 €” zelo hitro doda: “Malo smo podražiili, prej smo imeli 7,2 €. Koliko me je stala čist obična frizura v tolarjih se več na srečo ne spomnim. Stvar, ki se je še kako dobro spomnim je moja urna postavka, za delo preko študentskega servisa,ta je ostala praktično enaka kot je bila pred letom dni. Ampak OK, proti temu ne moremo nič. Podražitve so pač del Evrope, tudi višanje plač so del Evrope. Vendar do tega jaz kot študent nisem upravičen, tudi kak “navaden” delavec ni do tega upravičen. Do tega so v Sloveniji zgleda upravičeni managerji raznih Mercatorjev, Šparov, Tušov in ostalih firm, ki so mojstrsko opravili večino podražitev pač malo kasneje. Izgovarjali so se seveda na vse druge okoliščine, le oni sami niso nič krivi. Tudi poročila iz EU ne hvalijo več Slovenije kot “dobrega vzgleda prevzema €,” vse več poročil pa prihaja, ki opozarjajo, da je večina podražitev (posebej hrane) neupravičenih! Evo, pa se je z mojim vpisom zgodilo točno to, kar sem upal, da se ne bo…

Naslov je torej 5 jurjev : 20 €

Če sem imel pred letom dni jaz kot študent v denarnici zvečer 5000 SIT sem bil bogat. S tem denarjem sem lahko komot preživel cel teden, ali kdaj tudi več, častil prijateljem kako rundo, si privoščil kosilo v kaki restavraciji, spil kakšno kavico…Bilo mi je čisto OK.

Če imam danes v denarnici 20 €, nimam skoraj da nič, gotovo pa nisem bogat! Malo sem si mogoče tudi sam kriv, saj vem, da sem malo izgubil občutek koliko je recimo vredno 20 centov (kot tako se sliši malo, če pa to prevedemo v tolarje, pa vsaj za mene, 48 SIT ni več tako malo…) Če želiš z 20 € častit neko srednje veliko rundo, po tem nimaš šans, da bi do konca tedna še šel na kosilo in kakšno kavico. Tako pač je.

Tako da vsaj jaz zelo pogrešam one dobre stare čase, ko smo mi Slovenci, kot majhen narod, lahko bili ponosni na našo trdno valuto imenovano tolar. Jaz bi jo takoj vzel nazaj in občutek imam, da nisem edini. Ampak ker to pač ni možno pa sedaj samo upam, da me naslednjič ko pridem k frizerju študentsko striženje ne bo stalo 9 ali celo 10 €…..

Zgodba.

Prejsnjo soboto smo se spet srečali s starimi znanci. Ko smo tako sedeli pri prijatelju doma in pili hladno pivo, smo se pogovarjali o razno raznih stvareh. Ko je bil pogovor na visku, je nekdo povedal, da je nekoč bral raziskavo, da so v pivu zenski hormoni. Glede na to, da je bila druzba pretezno raziskovalnega duha, smo se odločili to trditev temeljito testirati in ugotoviti ali je pravilna ali ne. Začeli smo intenzivno piti pivo in sicer je vsak spil dvajset piv, enega za drugim (seveda vse za interese znanosti). No, rezultati in spoznanja so bila sledeča:

A) Vsi smo se naenkrat zredili.

B) Vsi smo na ves glas govorili, ne da bi povedali kaj pametnega.

C) Seveda ni nihče poslusal kaj govorijo drugi.

D) Imeli smo velike probleme pri voznji.

E) Nikakor nismo mogli racionalno in smiselno razmisljati niti o najpreprostejsih stvareh.

F) Vse napake, ki smo jih počeli smo takoj zanikali.

G) Vsakih pet minut smo leteli na WC, seveda v skupinah.

Mislim, da je bila teza dokazana…

PIVO JE POLNO ZENSKIH HORMONOV !

Tragično je že to, da lahko umreš (oziroma te nekdo brutalno ubije) samo zato, ker si se v njega zaletel na stopnišču. Ena redkih pozitivnih (oziroma edina če smo natančni) stvari v tej celi zgodbi je, ko že naslednji dan policija aretira komaj 19-letnega brutalnega morilca (za katerega bi uporabili veliko prelepo besedo, če bi mu rekli, da je žival) in njegove pomagače.

Ko si ravno oddahneš: “Uf, živali (spet žalim živali) bodo pozaprli tja kjer jim je mesto!” (torej v kletko!), pa naslednji dan slišiš po televiziji, da so obdržali samo tega izmečka, ki bi ga bilo potrebno že ob rojstvu poslat na nek drug planet, ostale pa so lepo izpustili, da se svobodno »šetajo« po naši zemlji! Zakaj že? Zato, da bodo lahko morda komu drugemu pomagali pri brutalnem umoru? Da bodo lahko veliki frajeri pred kakim drugim klubom, pa nekoga napadli kot skupina? In si po tem pomagali s katano (ljubi Bog, kak hudo bolan moraš bit da hodiš s tem po svetu?!) ter vzeli življenje še kakšnemu nedolžnemu človeku?

Po tem pa nov šok, ko novinarka proti koncu reče: “za to dejanje lahko dobi od 5-15 let.” (!?!) Take izmečke bi bilo potrebno za zmeraj poslati na goli otok, kjer bi jim na teden dali štruco kruha (starega seveda) in pa pol litra vode, torej ravno toliko, da bi počasi hirali, ker če bi se jim samo kugla v glavo poslala, bi bila to prelepa smrt za njih (pa tudi noben človek nima pravice vzet življenja drugega človeka pa čeprav je le ta navaden izmeček!), mi pa govorimo o 5-15 letih? Koliko let bodo pa po tem dobili pomagači? Oz lahko mogoče govorimo kar o mesecih, pa če bodo se po tem še lepo obnašali morda o tednih?! (mislim da bi vsak ki je bil tukaj poleg kakorkoli vpleten na strani morilca ne more in ne sme dobiti manj kot 20 let, brez možnosti predčasnega izpusta!)

Upam, da je ta kazen samo novinarska izmišljotina, podobno kot je bilo govorjenje o “navijaškem spopadu,” ker če ta izmeček dobi manjšo kazen kot je po naših zakonih možna (torej 30 let če se ne motim) po tem pa resnično ne vem, kaj še nam sploh pomeni cel pravni sistem!?

Hvala Bogu, da ne glede na to kakšno kazen bo dobil, kazni od zgoraj ne bo mogel uit! Pravica torej še definitivno je, a žal ne v našem pravnem sistemu…

Saj sem vedno vedel, da nisem ravno grd, ampak ko pa ugotoviš da si podoben:

Matt LeBlanc (bolj znan kot Joey iz prijateljev) (73% ujemanje)

Gareth Gates: (72% ujemanje)

Justin (71% ujemanje)

James Marsters: (62% ujemanje)

Fisichella: (61% ujemanje)

Christopher Uckermann: (59% ujemanje)

Orlando Bloom: (58% ujemanje)

Tudi Vas zanima komu ste podobni?

preverite tukaj.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj se pri nekaterih ljudeh praktično takoj razvnamemo, pri drugih pa ostanemo hladni, kljub njihovi simpatičnosti? V omenjenem članku, katerega v tem vpisu povzemam že v 3. delu, se tudi s tem vprašanjem ukvarjajo, oziroma poskušajo podati odgovor.

Strokovnjaki so vsi po vrsti mnenja, da na to ne moremo podati enostavnega odgovora. Art Aron celo pravi, da je ta izbira ponavadi popolnoma naključna. Vendar pa poudarja, da ko pa nas enkrat nekdo privlači, da takrat pa ni težko najti tisoč razlogov zakaj je temu tako.

Na neki ameriški univerzi so 1000 zaljubljencev povprašali kaj je vzpodbudilo njihova čustva. Rezultati govorijo o posebni moči t.i. zunanjih okoliščin! Približno polovica vseh vprašanih je svojega partnerja poznalo že dalj časa, preden je preskočila iskrica. Te iskrice ni sprožil pozen uvid partnerjeve posebne vrline, ampak nenadna slutnja (četudi neutemeljena), da jih je druga oseba shranila v srce kot nekaj posebnega. Zanimivo a ne?

Že bežen pogled in/ali kretnja sta lahko dovolj, da se zbudi strast. Srce bije močneje, dlani se potijo, obraz pordi, pojavi se vročica po vsem telesu….no pa saj vsi poznate te simptome. Končen rezultat pa je ta, da nam zmeša še glavo in izgine tudi zadnja jasna misel. To vemo vsi, ampak kaj se dejansko takrat z nami dogaja?

Čeprav se zdi, da takrat ko se za nekoga “zapalimo” ni nobenega reda, je zadeva ravno obratna. To je domnevno vse plod nekega sistematičnega reda. Res je, da čustev ne moremo prikazati oziroma poenostaviti s formulami, vendar pa se za njimi skrivajo biokemični procesi, ki so skupni nam vsem.

Če možgani čutne dražljaje ocenijo kot prijetne, se “izklopijo” možganski centri za žalost in depresijo. Na drugi strani centri za veselje delujejo s polno paro. Posledica tega delovanja je, da se nam poveča energija (ste že slišali kdaj, da “ljubezen daje krila?”), zmanjša se potreba po spancu, prav tako se zmanjšuje strah in bolečina, v glavnem pojavljajo se sami pozitivni občutki. Ja in dokazano je tudi, da ljubezen zmanjša sposobnost treznega razmišljanja. Razloga zato bi se naj skrival v zmanjšanju vsebnosti prenašalcev serotoninna, zaradi istega razloga pa se povečuje tudi libido.

V nadaljevanju tega članka še zelo na široko opisujejo kako kateri hormon deluje na nas. Odkrito povedano se mi tega vsega sedaj (trenutno) neda povzemati. Še enkrat predlagam, da tisti, ki jih podrobnosti zanimajo preberete cel članek v reviji GEO (julij 2007), kljub temu pa ne izključujem možnosti, da morda napišem tudi četrti del o tem članku…

Do naslednjega vpisa (pa o čemerkoli že), pa obilo prijetnih občutkov…

Še pomnite? Kako je včasih “skijaški” narod živel za nogomet? Ne? Naj Vas spomnim…

Kateri drugi javni dogodek je uspel tako povezati Slovence? Katera druga politična ali javna osebnost je naredila Sloveniji takšno reklamo kot naši fantje, pod vodstvom legendarnega Srečka Katanca?

Če že ne zaradi fuzbala, pa zaradi starih časov in teh zgodovinskih, prelepih trenutkov pozivam VSE, ki berete ta blog (pa čeprav vam je za fuzbal v osnovi vseeno) da se podpišete na tej strani: http://www.kapo-dol.si/

Sam namreč ne vem, kateri nogometni strokovnjak bi v teh ne najbolj rožnatih časih našega nogometa, lahko bil bolj primeren, da ekipo spet dvigne na nek višji nivo. Res je, da veliki uspehi zgledajo oddaljeni za nekaj svetlobnih let, a tudi ob njegovem prvem prihodu je bilo tako….

Škoda edino, da se še tukaj ne da oddati podpisa za odhod Zavrla….