Včeraj, sem se s prijatelji odpravil na tekmo slovenskega pokala v oddaljeno Novo Gorico. Sem namreč navijač Maribora, ki se lahko pohvali s tem, da svoj klub spremlja tudi na gostovanjih, če je to le možno. V Novo Gorico sem si zelo želel saj še na tamkajšnjem stadionu nisem bil, pa tudi polfinale pokala je vse prej kot nepomembna tekma.

Tako smo se v popoldanskih urah odpravili iz Maribora, in z vmesnimi postanki v približno dveh urah in pol prispeli v Gorico. Stadion smo našli presenetljivo hitro, pa tudi “parkplac” ni bil ravno velik problem. Odpravili smo se nekaj korakov peš do stadiona, in že na poti srečevali ljudi ki so več kot očitno prišli vzpodbujat vijolice, kar je napovedovalo zelo zanimivo gostovanje. Ko smo vstopili na stadion, smo na drugem delu opazili že zbrane najzvestejše navijače, Viole, katerih je bilo več kot domačih Ultrasov. Tudi na naši tribuni je bilo kar nekaj Mariborčanov, usedli smo se skupaj in tekma se je začela. Kmalu po začetku so tudi Vijolice povedle, kar je med zbrano ekipo Štajercev povzročilo nov plaz dobre volje. V določenem momentu smo se vstali in začeli prepevati naše navijaške pesmi, ko je do nas pristopil gospod, ki je bil očitno predstavnik organizatorja in nas opomnil, da se ne smemo vstajati. Začudeni nad tem, (saj namreč nismo v gledališču ampak na nogometni tekmi!!) smo pač dalje navijali sede. Seveda smo se vsaj ob zadetkih naše ekipe kateri so sledili še trije (končni izid Gorica-Maribor 2:4), vstali in poveselili.

Še besedica o domačih navijačih. Tistih nekaj fantov ki so stali na tribuni kjer je pisalo “Gorica Ultras” (ali nekaj podobnega) se je sicer nekaj trudilo navijati, a tukaj ni bilo nobenega konstantnega navijanja. Na “naši,” glavni, tribuni, so pa sedeli po večini starejši gospodje, ki so svoje fante raje “šinfali” kot da bi jih vzpodbujali. Takih poznamo žal kar nekaj tudi v Mariboru. Pohvaliti pa velja skupino mladih fantov (dejansko še otrok), ki so navijali za svoje, in morda s tem pokazali, da je navijaška prihodnost v Gorici svetlejša.

Najboljši del, pa je sledil po tekmi. Veseli da smo zmagali smo se kot vsak pravi Štajerc morali ustaviti tudi ob šanku, kjer se je spilo pivo, prepevale so se navijaške pesmi v glavnem slavila se je več kot zaslužena zmaga. Da pa bi bil stvar še lepša in da bi ostala še dlje v spominu pa je poskrbel kar naš trener, gospod Marijan Pušnik, ki je zbrani druščini častil kar nekaj pijač, za kar se mu javno najlepše zahvaljujem. (v svojem imenu in mislim da tudi v imenu ostalih). Škoda le, da ni imel časa, da bi še z nami nazdravil!:)

Sicer ni nikoli pametno govoriti prehitro, a sem skoraj prepričan da nas letos čaka še eno, še bolj noro gostovanje, in sicer za finale pokala v Celju. Glede na to, da je Celje veliko bližje kot Gorica, pričakujem še več tistih ki jim srce bije vijolčno, s tem še boljše vzdušje in gotovo še en nepozaben večer…

Samo en je klub, samo ena čast, samo ti si naš, GREMO MARIBOR!!

Študentje se v zadnjem obdobju odločno borimo za naše pravice! Pravica do študentskega dela, pravica do subvencionirane prehrane (po domače “pravica do študentskih bonov”) pravica do brezplačnega študija, pravica do štipendij….

Za enkrat nam je še uspelo ohraniti študij brez šolnin, ampak postavlja se vprašanje ali lahko sploh govorimo o brezplačnem študiju? Vsak dan znova ko opazujem dogajanje v naši lepi deželici dobivam občutek, da bodo tisti ki pač imajo zaradi kakršnegakoli pač vzroka manj denarja imeli vedno manj možnosti da bi svojo situacijo s svojim trudom preko izobrazbe in študija izboljšali. Zakaj?

Študij je danes vse prej kot “brezplačen!” Literatura za študij je zelo draga (učbenika pod 5 bivših jurijev dejansko ni), da ne omenjamo še tega kako drag je študij za študente ki niso iz univerzitetnega mesta in morajo torej plačati stanovanje, prevoz, prehrano…. Zato ker je štipendij vedno manj, so posledično ti študentje za to da lahko sploh študirajo prisiljeni vedno več časa namenjat raznim študentskim delom, sicer res da s tem pridobijo določene praktične izkušnje, a lahko zato manj časa namenijo samemu študiju. Pa še glede teh praktičnih izkušenj bi se dalo zelo razpravljati, saj je znano, da se vsa dobra dela dobijo po t.i vezah, medtem ko se na študentskih servisih ponuja samo razna fizična dela, pa strežbe in podobno.

Če bi vsemu temu dodali še šolnine, je po mojem mnenju edina logična posledica, da bi študij postal dosegljiv samo tistim, kateri imajo “nekaj pod palcem.”

Po drugi strani, pa sedaj, ko imamo “brezplačen študij” mnogi ravno to izkoriščajo. Vpisujejo se na faks zato, da imajo status in s tem mnoge ugodnosti, samih študijskih obveznosti pa zaradi takšnih (neupravičenih) in drugačnih (nekateri tudi upravičenih) vzrokov ne izpolnjujejo. Zato je moja ideja, oziroma moj vzorec kako bi jaz te stvari uredil (če bi seveda imel to moč) sledeča:

Šolnine bi uvedel pod določenimi vnaprej znanimi pogoji!

Šolnine bi se plačevale za nazaj. V praksi bi to izgledalo takole. Če nek študent zaradi neupravičenih vzrokov ne bi izpolnjeval nekih minimalnih pogojev, bi moral za preteklo študijsko leto plačati šolnino. Ta šolnina bi pa šla v poseben sklad, kjer bi se denar zbiral za tiste, ki so svoje dolžnosti vestno opravljali oziroma za tiste, ki si zaradi situacije v družini študija sicer ne bi mogli privoščiti. V enem stavku bi torej lahko rekli, da bi se denar zbran iz šolnine prenesel od “neresnih” študentov k tistim, ki bi jim štipendija olajšala in omogočala boljši študij. Problem bi sicer lahko nastopil pri vprašanju, kdo je lahko razsodnik zakaj nek študent ni naredil določenih obveznosti (ali je bilo to (ne)upravičeno ali ne?), a vsaj tiste ki se na faks vpišejo samo zato da imajo status, bi se s tem gotovo lahko “kaznovalo” oziroma bi se jim odvzelo pravico do “brezplačnega študija” kot ga poznamo danes.

Če bi se tako izbran denar uporabljal v zgoraj opisane namene bi “šolnine” (napisano v navednicah, ker ne vem če lahko to imenujemo sploh šolnine) gotovo prinesle po mojem mnenju (samo) pozitivne posledice.

Klasična oblika šolnin pa bi po mojem mnenju kaj kmalu povzročila to, da si bodo študij, boljšo izobrazbo, boljše in bolje plačane službe lahko privoščili samo še tisti, ki že itak imajo veliko pod palcem.

Odločil sem se,da bom danes napisal kakšno besedico ali dve o glasbenici ki mi je v zadnjih nekaj tednih postala najljubša tuja izvajalka. Ugotovil sem namreč, da če se dejansko posvetiš glasbi in petju ter besedilu, in ne toliko izvajlčinem izgledu (čeprav vse prej kot to da bi bila Pink neka “grdavsa”, sploh ne, spomnite se samo spota Lady Marmelade), potem se lahko razne Jessice Simpson, Britney Spears, Paris Hilton (o moj Bog, kaj ta ženska sploh dela z majkom v roki?!) in podobne pred Pink po moje samo skrijejo.

Kako se je začelo to, da mi je postala Pink tako kul? V bistvu je bil njen hit U&Ur hand ravno na vrhuncu popularnosti (ušesa so ga bila že skoraj da prepolna), naključje pa je želelo, da sem v tistih dneh tudi ujel neko kao “dokumentarno” oddajo o njej na Vivi. Ta me je spomnila na njen hit Just like a pill, ki je vsaj za moj okus mogoče celo njena najboljša pesem, to pa je v končni fazi vodilo tudi do tega, da sem si na internetu “kupil” njen najnovejši album I`m not dead.

Od tukaj so stvari tekle same po sebi, ena pesem mi je bila bolj všeč od druge, in od takrat dalje je P!ink moja naj tuja izvajalka. Če omenim samo nekaj dobrih komadov iz tega albuma potem je gotovo treba omeniti Nobody Knows, Long way to happy, Leave me alone (I`m lonely), I got money now, I have seen the rain.

Še posebej pa mi je na tem albumu všeč pesem Dear Mr. President , katero pa si lahko v Live izvedbi pogledate tudi na tem clipu.

Če zaključim, Pink se mi zdi vokalno kar dobra, ima pesmi z dobrim besedilom, prav tako pa na drugi strani komade ki so zato, da se “rolajo” po čagah in nardijo čago še boljšo. Iz intervjujev ki sem jih imel priložnost pogledat sklepam tudi da je kar kul oseba za pogovor (in ni tista Pop/Miss world varianta »Da ne bi bilo več lakote« kot nekatere druge). Zanimivo bi jo bilo spoznati!

Drugače pa P!nk prihaja 05.07.2007 v Ljubljano. Resno razmišljam, da bi ta dogodek obiskal.

Povzemam iz nogomanije (celoten članek si lahko preberete tukaj ):

Achille Serra, predstojnik rimske policije: “Najljubši šport je kritiziranje policije. Še zlasti to radi počnejo Britanci. Ne zavedajo pa se, da je morala policija posredovati med dvema skupinama nasilnih navijačev. Varnostnike na štadionu je val nasilja dobesedno odnesel stran in dolžnost policije je bila, da posreduje. Sam sem bil na štadionu in lahko rečem, da policija ni uporabila prekomerne sile. Je pa povsem jasno, da ko se znajdeš v takšni situaciji, ne moreš deliti rožic,”

Se z gospodom popolnoma strinjam, policija med dvema razjarjenima huliganskima skupinama gotovo ne more deliti rožic. A to kar lahko vidimo na tem posnetku tukaj je pa gotovo vse prej kot deljenje rožic. Na tem posnetku vidim kup ljudi s čeladami in pendreki ki nekontrolirano udriha po nedolžnih posameznikih ki bi se radi samo umaknili iz “bojišča” (osredotočite se na gospoda srednjih let, ki ne zgelda kaj preveč borbeno razpoložen in niti najmanj nevaren, kako se želi umakniti na varno, ko kar na 1x dobi s pendrekom po glavi!) in celo po tistih ki že ne močno ležijo na tleh!

O tem sem se odločil pisati, ker vedno znova opažam, da so tisti ki bi morali skrbeti za red in varnost na javnih krajih (pa naj bodo to policaji na tekmi, ali profesionalni varnostniki v kakem diskaču) vse prevečkrat tisti, ki dejansko ravnajo brutalno, nasilno in nepremišljeno. Včasih dobim občutek da nekateri varnostniki  nimaju Iq-ja niti na ravni njihovega pendreka in takšni ljudje bi naj nas na javnih prireditvah varovali? Konkretno tega policaja na posnetku bi bilo treba identificirat, ga s pendrekom prebutat, ko bo nemočno ležal na tleh in mu prepovedati opravljati njegovo službo.

Pojem s katerim se v življenju srečamo slej kot prej vsi. Eni takrat, ko o tem govori njihova okolica (predvsem ženske rade o tem govorijo, pa čeprav hujšanja v 90% primerov sploh ne potrebujejo), drugi pa se s tem ukvarjajo kar sami, medtem ko se trudijo izgubiti odvečne kilograme. S hujšanjem sem se v preteklih 80-ih dneh ukvarjal tudi sam in sicer sem bil na t.i. 90-dnevni presnovni oziroma ločevalni dieti. Okoliščine so pač nanesle, da je zima (in prazniki) s seboj prinesla odvečne kilograme zato je bilo potrebno ukrepati. 

Ker sem človek na katerega vreme zelo močno vpliva in človek ki ne mara mrzlih zimskih dni, v teh dneh pogosto iščem tolažbo v vseh teh oblikah hrane ki jih imam sicer zelo rad, a istočasno (zelo) redijo. Razne pice, hamburgerji, kup sladkarij in podobno sem v zimskih mesecih (začel tam nekje oktobra pa do januarja) masovno »uničeval.« Tako sem spet izenačil svojo največjo težo do sedaj v življenju in bilo je potrebno ukrepati. 8. januarja 2007 sem zato začel z že omenjeno 90-dnevnoi dieto.

Tisti, ki imate to smolo, da morate razmišljati tudi o raznih shujševalnih kurah, ste za to dieto že gotovo slišali. Za vse ostale, ki ne veste o čem govorim pa je tukaj povezava do strani kjer si lahko preberete več o tem, če vas seveda zanima.

Sam sem z samo dieto in seveda tudi z rezultati ki sem jih s tem dosegel zelo zadovoljen! V nekaj več kot 80-dneh sem shujšal 16 kilogramov, lačen praktično nisem bil nikoli, jedel sem lahko vse kar sem si zaželel (tudi sladkarije:)) le paziti sem moral, kdaj jem kaj. Tukaj velja tudi poudariti, da se je kdaj pa kdaj tudi zgodilo, da sme se prekršil, a so rezultati kljub vsemu prišli, pač nekoliko počasneje, kot bi najverjetneje drugače. Vendar pa sem se osnovnega principa zmeraj držal! (do pred nekaj dnevi ko sem dieto praktično prekinil, ker sem že shujšal več kot dovolj)

Nekateri kritiki te diete sicer pravijo kako to ni zdravo, kako dobiš vse kilograme nazaj, kako oni ne morejo jesti mesa brez priloge, kako so med dieto zmeraj lačni (za kar so si sami krivi, ker očitno ne jedo dovolj tega kar jim je na nek določen dan dovoljeno) in podobno. Vsem tem pač povem, da je to pač stvar posameznika. Nekomu paše takšna dieta, drugemu spet druga, a jaz zase vem, da za mene ni boljše diete oziroma boljšega načina hujšanja kot je že omenjen način. Glede tega da se ti pa teža po končani dieti zelo hitro povrne, pa lahko rečem samo to, da to ni res, če se seveda še naprej držiš nekih osnovnih pravil pravilnega prehranjevanja in pa če se seveda čim več gibaš (govorim iz izkušenj).

Tako je prišla počasi pomlad, jaz sem vsak dan boljše volje, zaradi ugodnega vpliva ki ga ima vreme name, zelo vesel da sem uspel shujšati na za moje pojme zame idealno težo, optimistično zrem v prihodnost. To dieto seveda predlagam vsem, in tistim ki se je boste morda lotili želim uspešno hujšanje.