V teh dneh, ko poslušam in berem v različnih medijih o rudarski nesreči v rudniku Hrastnik, pa o tragično preminulem petletnem otroku, ki je utonil v enem izmed bazenov sem se refleksno ponovno spomnil tragedije iz(pred) diskoteke Lipa, ko so tragično ugasnila mlada življenja.

Za vse te tragedije je poleg tega, da umirajo nedolžni ljudje značilno tudi, da so vse zelo dobro “medijsko pokrite.” O tem poročajo raznoliki mediji, v dnevnih novicah kot tudi v posebnih oddajah kot recimo Trenja. Ta medijska poročanja vedno povzročijo vsesplošna zavedanja težave, tudi vodilnih v državi, kar bi naj pripeljalo do ukrepov da bi se to v bodoče preprečilo. Meni pa se žal dozdeva, da je to vse skupaj pač samo posledica medijskega poročanja, dejansko pa se za preprečitev takšnih nesreč v bodoče naredi (pre)malo.

Bom poskušal bit bolj konkreten. Po lipi, je bil velik “rompompom” po vseh medijih, tudi razni nočni klubi so začeli kao urejati te zadeve (od tega da so najeli profesionalno varnostno službo do raznoraznih ukrepov..), potem pa je vse na enkrat zamrlo. Konkreten primer. Nekaj tednov po tej tragediji je bilo v enem izmed najbolj, če ne celo najbolj priljubljenem nočnem klubu v Mariboru (imena ne bom omenjal ker ne želim delat (anti)propagande) resnično možno opaziti razliko. Ljudi je bilo v prostoru občutno manj, tako da če bi prišlo do npr. požara bi evakuacija bila po moji laični  oceni definitivno izvedljiva. Žal pa že nekaj tednov po tem, (ko je medijska debata potihnila) spet stara slika. Ljudi v klubu toliko, da se komaj prebiješ do toalet, že v razmerah ko med folkom ne vlada nobena posebna panika (kot bi recimo bilo v primeru požara). Kaj bi se zgodilo v primeru požara?

Po moji oceni, bi gotovo prišlo do katastrofe! Zato o tem, raje sploh ne razmišljam ko sem tam, oziroma se v zadnjem času temu klubu celo raje izogibam (čeprav je slika več ali manj tako vsepovsod ista). Vem da je sicer bil pred časom sprejet zakon, ki mladoletnim prepoveduje biti v takšnih klubih in ne vem kaj še vse, ampak kaj pa vsi tisti polnoletni, ki zahajajo v te klube na zabave? Kako se bo preprečila njihova tragična smrt, ko bo enkrat v prepolnem klubu prišlo do panike?

Zato se sprašujem, ali je res tako težko morda celo ustanovit popolnoma novo inšpekcijo ki bi te stvari enostavno sproti preverjala (pa magari vsake 14 dni)? Ko bi opazili nepravilnosti (npr prenapolnjene prostore) bi enostavno napisali eno ogromno kazen, naslednjič spet če bi bilo treba, če bi se pa prekrški ponavljali pa bi se enostavno lokale zaprlo?

Sedaj pač pišem o “problematiki nočnih klubov” ker le to najbolje poznam, sem pa skoraj prepričan, da bi morala država ukrepati z nekimi malo bolj resnimi zakoni, ki bi se dejansko izvajali, tudi na drugih področjih, kjer so se v preteklosti že zgodile tragedije, seveda pa ne bi smeli pozabiti tudi na preventivo. Ali se morda čaka da se bo zgodila nova tragedija? Da se bo po tem 14 dni debatiralo o tem v vseh možnih medijih, sprejelo nek “čuden” zakon, ki problema ali ne bo reševal, ali se zakona ne bo izvajalo?  Ko bo pa ta čas debate minil, pa bo šlo lepo vse naprej, po starem, dokler…..

Prazniki kot so Božič, Valentinovo in Dan mrtvih mi osebno niso nikoli pomenili kaj veliko. Predvsem Dan mrtvih in Valentinovo sta mi v bistvu zmeraj šla kar krepko na živce!

Gotovo je zelo lepo ko imaš nekoga rad, še lepše je ko ima ta nekdo rad tudi tebe, prav tako je primerno in lepo da obdržimo naše umrle v lepem spominu, da jim uredimo grobove s prelepimi cvetlicami in podobno, a moje osebno mnenje je, da če to naredimo samo na dan ko to pač počnejo vsi, da s tem nismo pokazali ljubezni, ne do naših dragih živih (na Valentinovo) kot tudi ne do naših dragih mrtvih (na Dan mrtvih). Pa pustimo sedaj Dan mrtvih ob strani….

V mojih očeh, je lepa misel, lepa pogled, morda kakšno darilce ki ga lahko dobim od ljubljene osebe na katerikoli drug dan vredno 10x več, kot na dan ko to pač počnejo vsi, ker je to pač dan zaljubljenih oziroma dan ljubezni. Takšna izkazovanja nežnosti in ljubezni na dan ko to počnejo vsi so vsaj zame nekako avtomatizirana, in mi dajejo občutek da gre dejansko tukaj zato, da je “ljubav postala samo navika.” Na ta dan, pa gotovo veliko ljubezni, predvsem do denarja, čutijo raznorazni trgovci, kar je seveda iz vidika narodnega gospodarstva pozitivno, saj vsak prodan šopek rož poveča naš BDP in ustvarja priložnosti za nova delovna mesta.

A vprašanje je, koliko je tukaj prave ljubezni? Vprašanje ki bi si ga morali zastaviti vsi ki boste danes na veliko kupovali srčke in darilca je, “kdaj sem kaj takšnega naredil nazadnje?” Če bo odgovor, lani na Valentinovo , ali kak podoben praznik, potem je to po mojem mnenju vsaj malo zaskrbljujoče, gotovo pa žalostno.

Kakorkoli vsem zaljubljenim želim danes lep dan, kakor tudi vsem nezaljubljenim!

Pridete utrujeni iz službe domov, ravno pojeste kosilo, se zleknete na kavč da bi se malce odpočili, ko na enkrat zazvoni telefon. Z zadnjimi močmi se dvignete s kavča, se oglasite, ko na drugi strani žice zaslišite bolj ali manj avtomatiziran glas, ki vas prosi da nekaj kupite, ali da sodelujete v anketi, ali vam ponuja razne brezplačne predstavitve sesalcev, posteljnine, zavarovanj in podobno..

Kako odreagirate?

Sam delam v telefonskih studijih že skoraj 4 leta. V tem obdobju sem doživel že vse možne reakcije, od tega da so me ljudje nekam pošiljali (dobesedno), do tega da so bili zelo prijazni in so me celo vabili na pijačo in pecivo. Žal je teh drugih reakcij bilo veliko manj, ali bolje rečeno bilo jih je samo za vzorec.

Velika večina ljudi je samo rekla da jih “ne zanima” še preden so sploh dobro vedeli zakaj jih sploh kličem, ali so enostavno vrgli telefon dol (kar lep procent teh, me je še pred tem nekam poslalo). Kar pogosta je bila tudi izjava, da jih “nadlegujem” in pa da si naj “najdem pravo delo.” Da ne omenjam tega, kako so eni odločno zatrjevali da sme že “tretji danes, ki me kliče, zaradi tega!” Tega jim seveda nikoli nisem in jim tudi nikoli ne bom verjel, saj imam tudi jaz doma telefonski priključek in vem približno kolikokrat na dan, ali še bolje na mesec nas pokličejo z raznimi marketinškimi motivi.

Jaz kot telefonist, ali kot tisti ki “gnjavi po telefonu” ljudi po eni strani popolnoma razumem. Zavarovanje imajo dan danes urejeno že skoraj vsi in pa kdo še sploh kupuje knjige ali sesalce po telefonu? Interesa za takšne klice je torej vedno manj, na drugi strani pa je takšnih klicev vedno več. Tako da čisto razumem, da ljudje ne morejo biti vzhičeni od veselja ko jih nekdo, recimo jaz, pokliče.

Pa vendar, na drugi strani pa ne morem nikakor razumeti, kako ne morejo ljudje razumet da je to za nekatere njihov vsakdanji kruh! Ok, v mojem primeru temu ni tako, ker za mene je to samo dodaten denar preko študentskega servisa, za preživetje pa upam in načrtujem da bom počel kaj veliko bolj zanimivega in tudi donosnega.

Še bolj kot to, ne razumem, kako ne morejo ljudje ki sicer niso pripravljeni prisluhnit obdržati vsaj minimalne stopnje kulture in se vljudno zahvaliti ter morda še zaželeti dober dan ali več sreče pri naslednjem klicu. Zanimivo je namreč, in tega se vse premalo ljudi zaveda, predvsem takrat, ko telefonist pokliče kakšno osebo ki jo sicer pozna, jo morda celo pogosto videva. Takrat je zanimivo videti, kako ti ljudje ki so sicer zelo vljudni in prijazni reagirajo do nekega “neznanca” ki jih je poklical z marketinškim namenom. Še ena stvar, ki je večina ljudi ne ve je ta, da imajo koliko toliko sodobno urejeni telefonski studiji vse to vodeno preko računalnika, tako da na primer ko se zlažete da nekoga ni doma, s tem ne pridobite popolnoma nič, ampak si poskrbite samo zato, da vas čez kak dan spet kličejo. Prav tako se v računalnikih vodijo evidence kaj je oseba na drugi strani telefona rekla, tako da je še posebej zanimivo ko lahko telefonist opazuje odstopanja na tem področju.

Pa če povzamem. Prepričan sem, da gre veliki večini ljudi telefonski marketing že kar krepko na živce, tako kot tudi na primer reklame po televiziji. Vendar pa če se le da, poskusite biti do osebe ki vas pokliče in vam “zagnjavi” vsaj vljudni, velikokrat pa lahko pozitivno vplivate tudi na njihovo plačilo, že samo s tem če izpolnite kakšno anketo, ali morda pristanete na brezplačno predstavitev kakšnega produkta. Vam bo to “vzelo samo 15 minut” kot radi rečejo/rečemo telefonisti, nekomu pa se bo to pri plačilu lepo poznalo.

In ne pozabite, tudi telefonisti so samo ljudje, ki se v veliki večini zavedajo da ste vi siti telefonskega marketinga, zato če vas to spravlja v slabo voljo, nikar tega ne stresajte nad osebo na drugi strani linije.

Včeraj zvečer sem si v družbi prijateljev ogledal film Blood diamond ali po slovensko Krvavi diamant. Pred ogledom filma, nisem o filmu vedel praktično ničesar, nisem vedel niti ali je komedija ali grozljivka. Ko se je sama predstava začela, so me kar hitro šokirali dokaj nazorni prizori, ki so prikazovali kakšne grozote je sposoben delati človek, samo zato, da bi se obogatel oziroma okoristil na račun drugih. Celo na račun svojih rojakov! Ampak namen tega pisanja ni obsojanje vojn, krvoločnosti ki je na svetu prisotna zaradi želja po ekonomskih koristih, namen tega pisanja tudi ni opozarjati na to, kako to ni prav, saj to vsi več ali manj vemo in se glede tega tudi vsi strinjamo. Če bi bil to namen tega pisanja, potem bi bilo to pisanje nesmiselno, saj se omenjenih stvari vsi zavedamo, vendar pa žal po drugi strani tega vsaj na globalni ravni (”Pravica za vse!”) nismo sposobni spremeniti, pa če bi celo svoje življenje posvetili temu, saj je že v knjigi vseh knjig bilo zapisano “Človek človeku vlada v pogubo.”Med ogledom samega filma, predvsem pa po zaključeni predstavi sem začel razmišljati o tem, koliko oziroma če se sploh zavedamo sveta okoli sebe? Če smo še tako veliki optimisti v življenju (kar bi jaz seveda za sebe rekel da sem!) smo kdaj pa kdaj vsi v trenutkih, ko se nam zdi, da je ves svet proti nam, da smo sami proti vsem, da v življenju enostavno nimamo sreče, da nam ni usojeno, da je Bog enostavno pozabila na nas ipd. Res je, tudi mi ki živimo v prelepi Sloveniji imamo gotovo probleme in smo podvrženi raznoraznim pritiskom. Tudi Slovenija ni raj na zemlji. A kaj so vsi ti naši problemi, pa čeprav še tako veliki, proti scenam ki jih vidimo v filmu Blood Diamond? S tem pisanjem ne želim reči, da so sedaj naši problemi brezpredmetni, nepomembni, da sploh niso problemi, da si mi vse to samo domišljamo in da v resnici nimamo pojma kaj sploh problemi so. Vsak človek je osebnost za sebe, vsak človek ima pravico da ima svoje probleme in ni ga človeka na svetu, ki bi lahko rekel kaj proti temu. Želim pa opozoriti na to, da se je ob soočanju s vsakim problemom, ki se nam zdi bolj ali manj (ne)premagljiv pametno najprej morda spomniti “pravih” problemov, s katerimi se soočajo ljudje po vsem svetu, predvsem pa v deželah t.i. 3. sveta.  Zakaj? Zato, da bomo morda sami pri sebi ugotovili, da naš problem sploh ni tako velik in tako tragičen kot so mnogi drugi problemi, s katerimi se soočajo ljudje v preostalem (ponavadi “manj razvitem”) svetu. Takrat bomo tudi ugotovili, da nismo sami proti vsem, da ni ves svet proti nam, da imamo v življenju zelo veliko sreče… Drugače pa ogled filma priporočam vse, Dobra zgodba in igralska zasedba, ravno prava mera akcije…..