Že dolgo nisem nekega filma tako pričakoval in bil po tem tako razočaran! Ne morem verjet, da v tem po mojem okusu sranju (pardon izrazu) igra Nicolas Cage. Po žanru bi naj bil ta film »triler« ne vem pa kje se je zgubila beseda (zelo) znanstveno fantastični.

Če ste se že filma, podobno kot jaz dolgo veselili si ga seveda oglejte, a predlagam da doma ker za to je vsaj po mojem mnenju škoda denarja za karto. Preveč fantastičnih elementov, poleg tega slabo izdelana zgodba, pa še efekti so taki, da se z aviona vidi, da so “računalniški.”

V napovedanih katastrofah bi naj umrlo 81,170 in 33 ljudi, a na koncu kar na enkrat in od nekod sledi konec sveta, namesto 33 mrtvih. To je pa tudi edina pozitivna lastnost tega filma, ker je eden zelo redkih, ki nimajo srečnega konca, vsaj ne “absolutno.” Torej konec je v bistvu najboljši v celem filmu.

Dogajanje (akcija): 2/5
Zgodba kot celota: 1,5/5
Koliko mi da film mislit: 2/5
Smešne situacije: 1/5
Igralska zasedba: 3/5
SKUPAJ: 1,9/5

Trailer: (naj vas ne zavede)

Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da bom danes pisal spomine na izlet po Romuniji bi mu rekel da je nor. Vse kar sem takrat vedel o tej deželi je, da Romuni kradejo, prodajajo lažno zlato, poznal sem pa samo Georgeja Hagija, ter se seveda spomnil tiste slovenske nogometne noči v Bukarešti, za katero sem vedel, da je prestolnica te države.

A Erasmus izkušnja je spremenila tudi to. Tako smo se z mojimi Erasmus prijatelji odpravili na 3 dnevni izlet po tej deželi v času od 27. do 29. marca 2009.

Že po poti smo videli značilna Romunska prevozna sredstva. Konj s kočijo.

Ravno tako smo že po poti nekoliko podrobneje spoznali “kvaliteto” Romunskih cest. A na drugi strani imajo Romuni tudi zelo drage in »nobel« avtomobile kot je razvidno iz sledeče slike, konkretno s tem ki je na sliki jim tudi te ceste ne bi smele predstavljati problemov.

Prvi dan izleta smo si ogledali prestolnico s tamkajšnjim parlamentom, ki je znan kot tretja največja »uradna« stavba na svetu. V parlamentu mnogi hodniki, gromozanske hale, dvorane ipd. V glavnem, če bi želel objaviti slike parlamenta bi le teh bilo preveč. Je pa na vsak način bilo vredno ogleda. V istem času ko smo mi bili tam je Bukarešto obiskal srbski predsednik, njega sicer nismo videli, smo pa videli zaposlene v parlamentu kako hitijo vse urejati in pripravljati. Kako velika je stavba najbolj slikovito pove dejstvo, da jo lahko v nekem normalnem tempu obhodiš v uri do dveh. Kasneje smo se odpravili proti centru, kjer smo med drugim naleteli tudi na napis »Gorenje« kar je nas Slovence še posebej impresioniralo. Zvečer smo se usedli v gostilno kjer je bila hrana super, imeli smo tudi svoj band, ki nam je zaigral npr. tudi Djurdjev dan (Bjelo Dugme).. Zabava je bila resnično ona prava, ampak tukaj smo skoraj doživeli eno neprijetno izkušnjo. Natakarji so nam namreč kar od nekod k računu pribili 20% za servis. Na srečo smo se pri gostih, ki so bili z Romunije pozanimali če je to normalno, ko so nam povedali da ni, smo enostavno plačali za hrano in pijačo, vstali ter odšli.

BUKAREŠTA:

Naslednji dan smo se odpravili proti gradu Grofa Dracule. Zakaj se tako imenuje ne vem, baje pa da so tam snemali film o tem junaku. Govorim v bistvu o gradu v mest Bran. Na poti tja smo videli romunske »alpe« in se celo kepali. Sam grad je zanimiv, če boste kdaj v tem delu Evrope, kar vam seveda priporočam, si ga idite ogledat ni pa nič posebnega. Morda je še najbolj posebna lega gradu, saj je vsaj na naš sončen dan v kombinaciji s snegom vse skupaj zgledalo zelo lepo.

Tretji in hkrati zadnji dan smo si ogledali Constanso. To je mesto na Romunski obali. Plan je bil, da bi tam že prenočili, saj smo si dan prej želeli ogledat nogometno tekmo, a so nam žal razprodali vse karte. Samo mesto je bolj kot ne, vsaj v »zimskih« mesecih, ko se ne moreš kopat dokaj nezanimivo. Vseeno pa smo naredili en prijeten sprehod, si ogledali muzej ter se malo poslikali.

Naslednji izlet katerega smo imeli je bil po Bolgariji, deželi v kateri sem tudi preživel svoje Erasmus mesece. O tem pa bom napisal in dodal slikovno gradivo v prihodnjih dneh. Tako da če vas zanima Sofija, Plodiv, mnoge naravne lepote te države, med katerimi se ena celo poteguje za čudo sveta, se še kaj vrnite na moj blog.

Zadnji sememster mojega študija je bil z naskokom najlepši v mojem študijskem življenju. Preživel sem ga v Bolgariji, kot Erasmus študent. To je nepozabna izkušnja, katero priporočam vsem, ki imate to možnost!

Spoznal sem novo deželo, deželo za katero marsikdo verjame da je »nevarna,« ker je pač ne poznajo. Jaz lahko povem, da je ta dežela v nekaterih stvareh zelo drugačna kot naša lepa »kura« (vendar drugačno ni nujno slabše!), a ima eno skupno lastnost. Obilo kulturnih in naravnih lepot. O tem bom verjetno v prihodnjih tednih napisal kaj več in dodal slikovno gradivo.

Kljub vsemu pa je Erasmus nekaj posebnega predvsem zaradi ljudi. Spoznal sem odlične ljudi iz Španije, Turčije, Madžarske, Nemčije…. Seveda pa ne smem pozabit na Bolgare. Bolgari so zanimivi. Od zelo prijaznih, do zelo neprijaznih, a v spominu bodo mi ostali predvsem naši odlični tutorji. S temi odličnimi ljudmi sem bil tudi na mnogih izletih katerih ne bom nikoli pozabil.

Erasmus je pa še vedno študij. Tudi na tem področju je zadnji semester predstavljal predvsem zanimivo in pozitivno izkušnjo. Opravil sem 6 izpitov, moja raven angleščine se je izboljšala, spoznal sem različne pristope k delu ipd…

A sedaj je to vse skupaj samo še lep spomin. Potrebno se bo spet vklopit v »kruto realnost« in začet temeljito razmišljati kaj v naslednjih tednih, mesecih in celo letih.
Najprej bo seveda potrebno zaključiti še preostala dva izpita, napisat diplomo po tem pa bo potrebno poiskati službo?

Sliši se enostavno, vem pa da temu žal ni tako. A ne bom se vdal! Odločil sem se, da bom že v absolventskem stažu aktivno iskal možnosti kako in kaj. Aktivno se bom izobraževal na področjih, ki se dopolnjujejo z mojo stroko in ki me zanimajo! Aktivno bom iskal možnosti zaposlitve ali morda celo samozaposlitve. Z malo sreče in dobre volje, bo zaposlitev skoraj tako enostavna kot se je malo prej slišalo. Na vsak način pa tudi v teh aktivnostih ne bom pozabil kako uživati in se zabavati!

Rad bi pomagal. Rad bi oddal nekaj čisto spodobnih oblačil nekomu, ki jih bo bolj potreboval kot jaz. Meni samo po nepotrebnem polnijo omaro, medtem ko sem prepričan, da bi marsikomu prišla prav.

Problem pa nastane, da ne vem kam jih odpeljati. Širijo se namreč govorice, da nekatere največje organizacije za pomoč ljudem v stiski zahtevajo, da so oblačila iz kemične čistilnice. O imenih organizacije ne bom, ker nisem prepričan, če je to res, a v primeru če je po tem zame ta opcija odpade. V primeru če je to res, sem nad tem dejstvom tudi zelo začuden.

V preteklosti sem zadeve reševal tako, da sem kakšen kos obleke ali igrače dal pač »uporabniku« neposredno. Ker pa želim popolnoma prevetriti mojo omaro, bi se tokrat rad znebil večje serije naenkrat. Ni mi problem perila oprati pred oddajo, ampak kemična čistilnica pa odpade. Tudi odpeljati kam ta oblačila, na območju Maribora, zame ni problem. Če torej kdo pozna kakšno organizacijo ali inštitucijo, ki se s tem ukvarja in ima malo bolj človeške zahteve, kot jih domnevno imajo »največji« med solidarnimi se priporočam za kontakt.

Še zmeraj se nahajam v Bolgariji na moji Erasmus izmenjavi. Vse lepo se enkrat konča, tako se tudi moje nepozabno doživetje izteka. Da pa je stvar še bolj žalostna, sem moral ravno sedaj zbolet.

Iz tega dejstva pa izhaja ena izmed najbolj nenavadnih in po eni strani komičnih a še bolj strašljivih izkušenj v mojem ne več tako kratkem življenju.

Začelo se je s kašljem, nadaljevalo s malenkostnim glavobolom, stopnjevalo z rahlo vročino. Več kot dovolj razlogov da obiščem zdravnika. Po skoraj dobri uri čakanja so me le spravili do zdravnika ki je domnevno znal angleško. Ko sem mu razložil v čem je problem, mi je povedal, da bom moral v drugo bolnico. Nabasali so me v avto in me odpeljali. Pred to drugo bolnico so me dali ven iz avta, mi pokazali vrata skozi katera naj grem in se odpeljali naprej. Ko sem vstopil v to bolnico, sem se počutil kot v neki grozljivki. Nikjer žive duše. Ko mi po 3 minutah le pride nasproti neka zdravnica ji povem,da so me poslali sem in ji izročim papir ki, so mi ga dali. Odpelje me v neko sobo in odide. Čez približno 5 minut se vrnejo 3 zdravnice, vse tako »dol zadelane,« kot sem jih do te izkušnje videl samo v filmih. In me začnejo intervjuvat. Eno izmed prvih vprašanje je bilo vprašanje iz naslova mojega vpisa. Seveda mi je bilo kar hitro jasno kam pes taco moli, zato nisem vedel ali se naj smejem, ali se naj začnem od strahu morda jokat. Omenjenemu vprašanju je sledilo še bolj direktno vprašanje »če sem morda bil s kom v stiku ki je imel prašičjo gripo?« Ko sem jim zatrdil, da sem že od 15. februarja v Bolgariji z izjemo enega obiska Romunije in da nisem bil vsaj ne da bi vedel z nikomer v stiku ki bi imel prašičjo gripo, so se me dejansko prvič dotaknile ko so mi poslušale dihanje, pregledale grlo ipd. Kasneje so zgleda ugotovile, da le nimam prašičje gripe in so mi povedale, da bo potrebno le eno dozo antibiotikov vzet in da se ne rabim bat ker ne bom umrl. Še sreča.

Antibiotike jemljem, počivam spim in se počutim že veliko bolje. Prijatelj pa, ko sem mu povedal kaj se mi je zgodilo se je le pošalil in rekel, da so morda hitro posumili da sem »pujsek.« Kakorkoli že, sedaj se temu smejim, še posebej zato ker čutim da gre na bolje, a v tistem momentu mi moje srečanje s »prašičjo gripo« ni bilo niti malo smešno. A kot so mi na koncu rekli, glavno je, da ne bom umrl…..

…. da bo tudi letos dan zmage! Dan zmage vijoličastih! Dan ko bo v Ljudskem Vrtu, mojem drugem »domu« odmevalo »ŠAMPIONI!« Enostavno sem vedel! Zakaj? Ker sem vedel, da bom na dan zmage, 9. maja 2009 oddaljen približno 1400 km od mojega rodnega mesta, MARIBORA! Slutil sem, da se mi bo zgodilo to, da prvič ko ne bom mogel hodit na tekme se moj klub ne bo boril samo za Evropo (ali celo v ligi za obstanek, kot se nam je enkrat zgodilo), ampak za nekaj več! Za osmo zvezdico!

Danes zvečer ob cca. 21:55 lahko to postane realnost. Danes bo v nočnih klubih po Mariboru verjetno še dolgo odmevalo MARIBOR-ŠAMPION! Podobno kot se je to zgodilo 1. junija 1997. Tega dneva se v živo spomnim in ga ne bom nikoli pozabil. Z očetom sva bila redna obiskovalca večine tekme, tudi na gostovanjih kdaj. Zadnji dan, ko smo morali samo še potrdit naslov, podobno kot danes, pa sva skoraj ostala pred vrati, saj je bil Ljudski vrt enostavno prepoln. (mislim, da je takrat se na »stojišču« in stari tribuni nagnetlo cca. 15.000 vijolčnih duš) Kot takrat 12 letnemu fantiču, je to bil za mene skoraj da razlog za jok. A po tem sva vseeno nekako prišla noter in v živo sem doživel svoje prvo slavje s klubom kateri mi kot mnogim Štajercem enostavno ogromno pomeni! Po koncu tekme smo zapeli »We are the Champions,« nikoli pa tudi ne bom pozabil kako mi je nekdo v navalu sreče potisnil v roke vijolčno zastavico… Spomini, katere je, če nisi ljubitelj nogometa in predvsem nogometnega kluba Maribor zelo težko razumet, a po drugi strani jih je še težje zbrisat!

Tako je izgledalo takrat:

Ampak OK, moja odločitev, da grem letos na izmenjavo je bila samo moja in je ne obžalujem. Obžalujem, žalosti me, jezi me in predvsem ne razumem pa zakaj ima RTV SLO prenose preko interneta, če meni, ki sem v tujini vedno napiše, nekaj v smislu da programa ne morem spremljat, ker je moj IP is tujine. (!?). V čem je po tem smisel prenosov preko interneta, če pa lahko program spremljaš itak samo v naši lepi deželi? Ali ni namreč pri nas tako, da vsako gospodinjstvo ki ima TV sprejemnik in elektriko plačuje RTV naročnino? Torej po tej logiki lahko čisto vsak posameznik program spremlja preko TV in ne rabi prenosa preko interneta?

Kakorkoli že, to vse skupaj sedaj ni pomembno! Pomembno je samo, da bodo danes naši fantje, po tem, ko so imeli v tej pomladi že kar nekaj sreče, ponovno dokazali, da bodo zasluženo prvaki, premagali Celjane in lovoriko pripeljali domov! Da bodo »naši« na tribunah dokazali vnovič, da je v Sloveniji nogomet resnično doma samo v Mariboru v to ne dvomim. Verjamem, da bo dvanajsti igralec enajsterici pomagal do želene zmage, da bo noč v Mariboru zelo dolgaaaaaa in vsaj za enega prebivalca Varne (Bolgarija) danes prav tako….

EN KLUB, ENA ČAST!

ŠAMPIONI 2009:

FOTO: www.nkmaribor.com

Smešno. Če ne bi blo žalostno. Mi se lahko prosim javi nekdo, ki verjame, da je ta posnetek ( klik )avtentičen? Mislim se samo meni zdi ali se celo eden izmed ljudi, ki »petelina« držijo narazen smeji na posnetku? Ali se samo meni zdi, da je malo čudno da v neki “zanikerni” sobi snemajo video še preden se sam »pretep« začne? Bi še razumel, če bi v sobi bil recimo Obama, ampak v tej »plemeniti« družbi?

Saj v končni fazi sploh ni pomembno, če je posnetek resničen ali samo nova samopromocija, žalostno je že samo to, da se taki posnetek najde na kao najboljšem medijskem portalu v Sloveniji. Ja norost ne pozna meja, tudi in predvsem vseh tistih, ki prebirajo/prebiramo novice o tem »zvezdniku« z naše estrade in mu s tem omogočamo, da se na teh portalih sploh pojavlja. Sam te članke gledam zelo redko, še bolj redko mi ni žal, da sem jih pogledal, ampak tokrat mi ni. Murko s svojim »ženskim« ali morda bolje rečeno ****r***m glasom naganja fotografe ven iz »ringa«…. Kaj je lahko bolj smešno kot to, ko pa vemo, da Murko živi samo od slikic in po novem zgleda video posnetkov, saj ima o petju ravno toliko pojma kot o pretepanju (ko je frajer stopil na stol). Kdo pa sploh zna naštet dve Murkovi pesmi?

Dober poskus neke ŠOKANTNE zgodbe, z zelo slabo izvedbo po mojem mnenju, ki kaže zeloooo žalostno podobo našega »glamurja.«

Javljam se iz Bulgarije - Varne natančneje. Niso me še ugrabli, študentski dom se še ni zrušil, za enkrat še nisem bil oropan, začuda imam celo internet, da lahko pišem to sporočilo v svet. V mestu videvam trgovine, povsem enake (razen tega da so lepše in večje) kot v moji ljubi Sloveniji. Ljudje so prijazni, hrana je super, sicer res da zalo poceni a to ni vplivalo na kvaliteto…

16 dni moje Erasmus izkušnje je za mano, ko sem ljudem povedal da sem se odločil za Varno, so me vsi ali vprašali če sem nor, ali pa se jim je to vprašanje dalo prebrati iz oči. Pred odhodom sem moral poslušat takšna in drugačna “opozorila” in “nasvete,” da bi vsakega normalnega (jaz hvala Bogu to nisem ) postalo strah. Ampak mene ni postalo in po 16 dneh tukaj lahko samo rečem, da sem naredil najbolj pametno odločitev v življenju ko sem se odločil za Varno. Fakulteta oz predavanja so tudi VSAJ na taki ravni kot v Sloveniji, res pa je da so morda na zahodu boljša, to ne vem ampak me po drugi strani niti nezanima tako zelo….

Res je v primerjavi z Z Evropo ima kar nekaj drugačnosti na katere se je potrebno navaditi, a vse skupaj ni niti pol tako “grozno” kot bi to znal predstavit kak “poznavalec” Bulgarije. Minusi so v bistvu tako majhni, da sem jih sam sprejel za svoje v roku par dni in morem priznat da jih sedaj jemljem že kot nekaj normalnega. Na tem mestu je morda vseeno pametno poudarit, da se jaz na vse hitro navadim, če sem le v dobri družbi in hvalA Bogu sem obkrožen z samimi super Erazmovci. Morda, oz prepričan sem, da bi ta adaptacija pri komu trajala dlje, s slej kot prej če niste res povsem (ne)normalni bi se lahko vsak navadil na to res prijetno življenje tukaj…

Kaj pa plusi?

Mesto je lepo, živahno, trgovine, gostilne klubi na vsakem koraku… Če smo ravno pri klubih, naši v Mariboru se lahko skrijejo pred vsemi katere sem do sedaj tukaj obiskal, žalostno a resnično… Ljudje so ustrežljivi in prijazni, res pa je da moraš kot vseposod pazit ker imajo nekateri “daljše prste,” a tudi to ni tako kot so eni napovedovali (vsaj do sedaj, naj tako ostane). V bistvu edina negativna izkušnja z ljudmi je do sedaj z nekaterimi taksisti (vozimo se s taksijem ker je tak poceni..), ki pač hočejo nevednega tujca zapeljati malo “naokoli” da bi taksimeter pokazal malo več… Ampak tudi to se mi je zgodilo morda dvakrat, pa ko spoznaš relacije se tudi lahko z njimi enostavno pogodiš…

Ok, priznam tudi to mi je padlo v oči… Ženske tukaj so nenormalno dobre. Pa ne samo to, tudi druge stvari so tukaj take, da še nisem nikoli tega doživel kjerkoli, pa sem bil že tudi na Zahodu… Npr. ko v gostilni naročiš račun, ti natakarica (ki jo lahko mirno uvrstimo v tisto skupino iz začetka odstavka:) ) prinese pivo. Dream land! Sicer res da je šlo za nesporazum, da smo na koncu pivo vseeno plačali, ampak ta metafora lepo prikazuje kako super država je Bulgarija… Na koncu, a definitivno ne najmanj pomembno pa je tu plaža! Polek nizkih cen v bistvu odločilni faktor pri odločitvi za Bulgarijo… Kaj je lepšega kot po napornih predavanjih it na peščeno plažico se malo sončit in spit kaka 2 litra piva za reči in piši 1 €?:)

Verjetno bom še na temo mojga Erasmusa napisal kaj na blog, če mi bo le čas dopuščal, ker sem pač vedno v gužvi (saj veste predavanja, študij, ućenje…. ) , a že sedaj vam priporočam, da pridete in obiščete Varno! Nekoč sem na blogu napisal vpis na temo “Kam na izmenjavo?, danes je odgovor samo eden… V Varno!

Nazadnje sem kinodvorano zapustil tako navdušen po ogledu filma Krvavi diamant, v katerem je tudi igral DiCaprio. Omenjenega igralca in njegove filme zelo cenim, zato sem vedel, da film gotovo ne bo slab, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da mi bo film dal toliko čisto realnih situaciji, ki mi bodo dale misliti o tem in onem.

Kako lahko različna predstava o razmerju dolgoročno gledano, navidez idealno razmerje uniči? Kako lahko denar v trenutku “zasužnji” človeka, ki kljub temu, da svojo službo sovraži, da ima možnost oditi v Pariz, kar si je vedno želel, z osebo katero ljubi, ob povsem nepričakovani možnosti napredovanja kljub omenjenim okoliščinam sprejme odločitev za denar? Kako lahko prevara povsem nepričakovano potrka na vrata, kljub sicer (vsaj navidezno) veliki ljubezni in idealnemu razmerju? Kako je lahko sicer nora oseba edina tista, ki si upa povedati stvari takšne kot so, ali je morda celo edina, ki jih tako vidi?

Samo nekaj iztočnic, ki so se meni ob ogledu filma podile po glavi. Morda bi bilo bolje, da tega niti ne bi napisal, a prepričan sem, da se bo čisto vsak, ki bo si ogledal ta film in je sposoben razmišljati ob filmu vsaj malo zamislil, na nek svoj način, saj film ponuja več kot dovolj možnosti za to. Resnično priporočam VSEM, da si ta film ogledate! V nadaljevanju še trailer in malo bolj podrobna ocena filma.

Dogajanje (akcija): 1/5
Zgodba kot celota: 3,5/5
Koliko mi da film mislit: 4,5/5
Smešne situacije: 2/5
Igralska zasedba: 4,5/5
SKUPAJ: 3,1

Trailer:

Vse to s samo eno potezo. Z zavrnitvijo “nemoralne” ponudbe. Zakaj gre? Vsak površen spremljevalec nogometa je že slišal za Kakaja, marsikdo pa verjetno ne ve, da so angleški klub Manchester City prevzeli nesramno bogati Arabci, ki si lahko tudi v recesijskih časih privoščijo “nemoralne” ponudbe. (in ja, bencin je očitno definitivno velikooooooo predrag, če je kaj takega možno!!!)

Do sedaj je rekordna odškodnina pri prestopu enega nogometaša k drugemu klubu znašala neverjetnih 51 milijonov eurov, ko je legenda Zinedine Zidane prestopil iz Juventusa v Real Madrid. Arabci pa so za Kakajev prestop ponudili še veliko bolj neverjetnih (še posebej glede na trenutne okoliščine v gospodarstvu) 120 milijonov eurov. Nobena skrivnost ni, da so v Milanu to ponudbo sprejeli. Je že tako, da se recesija počasi pojavlja tudi v nogometu in rdeče črni iz Milana so pač želeli pospraviti zajeten kupček denarja. Če bi bil navijač Milanezov bi gotovo pisal drugače, a realno gledano je to edina normalna poteza in jim tega ne gre zamerit.

Seveda je Kaka danes vse prej kot revež. Plače nogometašev (in seveda tudi drugih zvezdnikov) so danes po mojem mnenju nepravično visoke, ampak to je pač “šovbiznis.” Natančnega podatka koliko zvezdnik v Milanu zasluži nimam(o), a dejstvo je da se lahko pogovarjamo o več 10.000 € na teden! V glavi imam podatek okoli 160.000. Še bolj neverjetno je, kaj so mu domnevno ponujali arabski mogotci. Kljub recesiji, reči in piši… 500.000 € tedensko! (ko so že odšteti vsi davki). Tega denarja si že marsikdo iz šovbiznisa ne zna predstavljat, kaj šele mi navadni smrtniki…

Ker je zgodovina modernega nogometa pokazala, da gre tukaj v končni fazi predvsem ali celo samo za denar, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo na dan udarila vest, da je Kaka zamenjal rdeče-črni dres za nebesno modrega. Navijači so mu na zadnji tekmi skoraj celo tekmo peli “hvalnice” in ga prosli naj ostane. Danes so se zbirali pred njegovim stanovanjem in nadaljevali s svojimi “molitvami.” Medtem so v javnos prihajale novice da bo njegov odhod uradno potrejn v naslednjih urah.. Okoli 20 se pa je zgodilo nekaj kar je domnevno rešilo sodoben nogomet. Kaka se je z dresom Milana v roki prikazal na svojem oknu, se trikrat “potrkal” po srcu in se ponovno “skril.” Milanovi navijači so začeli slavit! Zadeva je pred nekaj urami (bolj prav bi bilo minutami) postala uradna… Kaka ostaja!

Ena svetla izjema je dokazala, da je nogomet še vedno glede športa, pripadnosti in čustev in ne (samo) denarja. Kaka je postal božanstvo in rešitelj nogometa! S tem je arabcem pokazal, da jim tudi denar ne bo pomagal do vsega v nogometu, čeprav je nesporno da bodo marsikaj (in marsikoga) lahko kupili. Še bolj neverjetno je, da za svojo zvestobo Rossonerom domnevno ni zahteval niti dodatnega centa, čeprav sem prepričan da mu bodo v Milanu slej kot prej dali dodatne tisoče evrov.

Z mojega zornega kota je to častna poteza! Malo je ljudi, ki bi ravnali tako v profesionalnem nogometu, vsi bi v svoji požrešnosti iskali milijon in en razlog, da zabodejo klubu in predvsem navijačem nož v srce (in hrbet). Predvsem pa je pomembno da je zmagal nogomet, da je zmagalo srce in ne denar!

Nekaj izjav vpletenih povzeto po nogomaniji:

Silvio Berlusconi: “Lahko zaključimo s to celotno zadevo? Mislim, da lahko. Kaka je še vedno naš, srečen in vesel, tako kot vsi navijači AC Milana. Odrekel se je velikemu znesku denarja, ki mu pač ne pomeni vse. Odločil se je, da bo ostal s prijatelji. Je veliki ‘campione’, tako na igrišču kot tudi kot človek. Rekel mi je, da mu več kot denar pomenijo pripadnost, dres in zastava AC Milana. Poleg tega zaradi ponudbe Cityja niti za trenutek ni od nas zahteval povišico. Zahteval ni niti centa! Je izredno časten človek, preveva ga pravi duh! Kakaja smo umaknili z nogometnega trga in od zdaj naprej nima cene. Še naprej bo igral za nas. Lahko potrdimo, da naša pogodba ni bila podpisana zgolj s črnilom, pač pa tudi s čustvi in srcem. V čast mi je, da imamo nogometaša, ki je tako zvest dresu svojega kluba. Je izreden fant in lahko rečem le Viva Kaka!

“S to gesto je Kaka dal lekcijo prav vsem v svetu nogometa. Mislim, da bi moral služiti kot vzor vsem mladim nogometašem, ki jim pošilja sporočilo, da je s to odločitvijo druge stvari postavil pred denar.

Ker pa je tukaj govora o nogometu, čeprav že večji del vpisa opletam s ciframi pa naj na koncu “govori” nogomet!