Veliko ljudi na katerih mnenje dejansko nekaj dam mi je že kdaj reklo, da sem včasih (malo?) naiven. To so seveda tisti, ki me istočasno najbolje poznajo od vseh, zato jim je pač treba verjet, tako kot jim verjamem, ko poudarjajo moje pozitivne lastnosti. V bistvu svoje naivnosti nisem nikoli zanikal, še več vedno sem se je zavedal in jo priznaval. A v zadnjih, recimo 14 dneh do 3 tednih sem se zavedel, da je le ta veliko globlja kot sem si kdaj mislil, oziroma da danes ljudje veliko več lažejo, prirejajo resnico, zavajajo, obljubljajo brez osnove ali kakorkoli pač temu rečemo. Takšnim scenam sem bil v zadnjem obdobju priča med prijatelji, z nasprotnim spolom kot tudi na »uradnem« ali službenem področju. Naključje je pač želelo, da se mi je vse to zgodilo v zadnjem kratkem času, zato sem o tem začel veliko razmišljat in kot »uraden« zaključek tega razmišljanja bo zdaj nastal ta blog. Situacije bom malo opisal, dogodke bom sicer spremenil, prav tako tudi morda katera imena (čeprav po eni strani ne bi bilo slabo, da bi jih kar navedel, a ko bo zato priložnost, če bo in če bom zato čutil potrebo, bom se z dotičnimi osebami že pogovoril v živo, bi bilo edino fer od mene ker vse ostalo bi se imenovalo »obiranje« ali »šimfanje« po domače, česar pa ne počnem rad (ne bom pa zanikal da kdaj tudi mene zanese).
Katera laž je hujša, če jo dobiš od osebe, ki jo poznaš že 15-20 ali še več let, ali pa od osebe, ki jo morda vidiš celo prvič v življenju? Laž je sicer laž, a mene veliko bolj boli ta prva. Katera laž je hujša, »velika »laž ali »mala« laž? Za mene ta dva pojma ne obstajata. Laž je laž. Velika zna bolj bolet, mala pa zna imet hujše posledice, saj v tebi za zmeraj vzbudi dvom v osebo, kateri si prej (slepo?) zaupal.
Recimo da se z nekim znancem, lahko bi rekli celo dobrim prijateljem dogovarjaš da greš zvečer z »ekipo« v kino. Kolega vam sporoči, da ga danes ne bo, saj se počuti slabo in bo ostal raje doma. Ekipa se čez čas odloči, da gremo namesto v kino na večerjo v nam priljubljeno restavracijo. Ko prispemo tja smo vsi kar malo šokirani, ko na eni izmed prvih miz vidimo našega sicer dobrega prijatelja »Janeza.« Saj ne veš kaj te bolj boli, dejstvo da maš kolega, ki nima toliko jajc, da bi rekel danes ne grem z vami v kino, ker grem z »Micko« na večerjo, ali dejstvo, da se ti je oseba tako brez da bi trenila z očesom, morda celo v »pismeni« obliki zlagala. Ne samo tebi, ampak celo celi družbi? Definitivno mala, »nepomembna« laž, ki pa za zmeraj spremeni tvoj pogled na tako osebo, no vsaj moj….
V med spolnih odnosih smo danes priča toliko igricam, lažem, zavajanjem in ne vem čemu še vse da je to nemogoče naštet se mi dozdeva. Neko splošno prepričanje je, da v tem »zmagujemo« tisti, ki smo nekoliko bolj podobni Adamu a zanimivo dejstvo je, da je v bistvu Eva začetnica teh oziroma podobnih igric ne? No namen tega vpisa definitivno ni ugotovit, kateri spol to dela bolj pogosto, niti ne začet bitke med spoloma. Ker na tem področju nisem odkril tople vode v zadnjem času, bolje da grem kar naprej…
Novost v mojem življenju v zadnjih recimo 5 mesecih je, da sem iskalec zaposlitve. Uspelo mi je prit že na kar nekaj razgovorov, kar vsi bolj izkušeni iskalci opisujejo kot svojevrsten uspeh. Vsi ti razgovori imajo eno skupno lastnost – ponavadi bolj ali manj veliko razočaranje. Pa ne toliko zato, ker sem bil do zdaj še vedno neuspešen, saj se zavedam, da ne živimo v časih ko dobiš službo z levo roko. Majo pa čisto vsi trije razgovori eno skupno lastnost: Na koncu razgovora neko obljubo, v katero pa jaz seveda morebitnega delodajalca ne bi mogel prisiliti, tudi če bi ga želel. Najbolj pogosta je tista, ki jo dajo čisto sami od sebe: »da te bodo v nekem doglednem času obvestili o svoji odločitvi.« Mine tistih 14 dni od njih ne duha ne sluha. Mine par mesecev in situacija se ne spremeni. Morem priznat, da vsaj po prvi taki izkušnji, sem bil zelo razočaran, pri drugi pa je bila koža že bolj debela, se mi pa še vedno ne zdi lepo, ampak življenje pač ni vedno lepo ne?
Me pa je v zadnjih tednih »razburilo« nekaj drugega. Bil sem na razgovoru, gospod s katerim sem govoril je bil (navidezno seveda), zelo navdušen nad možnostjo sodelovanja. To me je zelo presenetilo, zato sem ga prosil, če lahko zadevo do naslednjega dne premislim in mu v dopoldanskih urah javim. Strinjal se je in vzel še nekatere moje druge podatke. Po premisleku sem se seveda kar hitro odločil, da je to priložnost potrebno zagrabit. Kličem prvič, drugič, tretjič četrtič…. Ni odgovora. Čeprav se mi možnost ne zdi idealna, se na koncu odločim, da bom pač poslal SMS. Pošljem seveda ne prejmem odgovora. Si mislim »OK, način kako sem sporočil res ni bil najboljši, bom jutri spet poskušal poklicati. Kaj se je zgodilo lahko uganete ne?
In tukaj smo pa pri lažeh, ali kakorkoli jih bomo pač imenovali katerih pa res ne razumem? Te se najbolj pogosto pojavljajo ravno na opisanem področju kot tudi z nasprotnim spolom se mi zdi. Kdo te je silil, da rečeš, da me boš poklical/a za (vstavi poljubno), to celo večkrat sam/a ponoviš, pol pa od tebe nič? Ne skrbi, zaradi tega ne jočem doma v kotu, ker je takih kot si ti na svetu še milijon, ampak ti pa izgubiš kar velik del mojega spoštovanja. Kako pa je s spoštovanjem, da si ga gradimo morda leta, zapravimo pa ga lahko z enim samim dejanjem pa vemo ne?
Ali še huje: Kdo te je silil, da nekaj obljubiš v imenu podjetja, pa tega ne izpolniš? S tem ne samo da si o tebi mislim, da si človek, ki nima »jajc,« da bi znal jasno in glasno povedat svoje mnenje, slabo sliko vržeš tudi na celotno podjetje.
In ko v kratkem času doživiš takšna razočaranja na praktično vseh možnih področjih se pač malo zamisliš. Spravi te lahko celo tako daleč, da se vprašaš, »ali bi moral ravnati podobno?« Moj odgovor samemu sebi je bil: »NE!« Zavedanje, da lahko mirno spiš je danes neprecenljivo se mi zdi. Poleg tega te takšne izkušnje znajo naučit, da moraš pri zaupanju bit zelo pazljiv, po drugi strani pa znaš bolj ceniti tistih par odkritih ljudi, ki jih imaš v svojem življenju.
Res pa je, da so me opisani dogodki, oziroma bolje rečeno področja, pripravili do tega, da sem si danes v knjižnici sposodil knjigo z naslovom »Resnica ali laž? Kako prepoznati laž in se zaščititi pred prevaro?« Naslov je definitivno zanimiv, če bo tudi sama knjiga, bom o njej gotovo napisal besedo ali dve tudi na blog.
Pa čim več resnice sadite v svoja vsakodnevna življenja. Sam si želim, da bi se širila hitreje kot zloglasna gripa….. A bojim se, da če pričakujem da se bo to zgodilo, da bom spet samo NAIVEN…. Očitno imajo prav, da ne moremo iz svoje kože.
Opisati občutek zadovoljstva, ko ena »mala« Slovenija premaga prepotentne Ruse, ki so v svoji vzvišenosti šli celo tako daleč, da so si baje že vnaprej rezervirali hotele in vse ostalo potrebno v Afriki, se prav tako ne da. Ko na napad da je naša reprezentanca »kaotična in da bojo itak zmagali še v Sloveniji« (povzeto po Sičevu), pa da »sicer ne ve kje sploh Slovenija je, ampak da bo zmaga s 3:0 v Moskvi verjetno dovolj« (povzeto po mislim da Aršavinu) ipd., da ne naštevam dalje, ko na to odgovoriš z lahko bi rekli ponižanjem nasprotne ekipe na igrišču, takrat se spomniš slogana Mastercarda…. Neprecenljivo, nekaterih stvari se ne da kupiti. To so včeraj na verjetno malo boleč način izkusili tudi Ruski bogataši, ki so v za njih pripravljenih VIP prostorih imeli baje celo oddelek za milijonarje ločen od oddelka za milijarderje. Če to drži….
